Premalo, malo, nič.

Modro nebo in midva.
Odeja tratnih bilk,
pod svetlobo presketa.
V igri senc
občutke prepoznam.
Zaljubljenost svetloba,
sence pa misli o njej.

Sanje za očmi želijo
pripadati tistemu
pred njimi.
Bi nekaj prijele,
se stisnjeno oklenile,
sadež bile in se izlile.
Večnost, ta trenutek
v katerega zreva.

Če nekoč se znova
in znova
spotaknemo
prej ko slej obnemimo,
sprejmemo in vztrepetamo.
Ljubezen je,
na najstarejšem drevesu
Zemlje doma.
Išči,išči z zaprtimi očmi
naj jo sanje začutijo
spokojno nevidno na listih
v jeseni, v pomladi
v poletju in v zimi.

Bi rada bila , kar čutim
do večnosti.
A če dolgo še bo tako,
telo bo premalo, malo, nič.
Spustila se bom iz senc
v svetlobo in bila
tam doma, doma.
Tako iz ljubezni ne bom odšla.

Čukamahawa

Nedotaknjena

Modra obleka na polici leži. Čaka me. Negibna, zori.
Svetle pramene si mažem na tleh, ogledala razporejena v polkrogu zrejo v moje oči. Čutim bližino velikih prelomnic. Na sredini sem omamljena od življenja. Na sredini stoji otok miru in mehkobe. Na sredini je utrip, ki ga posluša utrip srca.
Na površini pa me je sram. Pozabim nanj. Pozabim na sredino, ki me živi. Pozabim na obleko ,ki je tam za te dni. Da se spomnim.
Ampak potem prideš ti, spremenim pogled in v soncu je odsev popolnosti. Modra obleka je dozorela. Ali sem dozorela jaz.

Majhne oči še vedno švigajo od ogledala do ogledala, prameni nevidni so sredino pobarvali. Tako je sreča nasmejala ustnice in obarvala lica v pomlad sredi jeseni, kostanja in ljudi, ki so vedno tam, da jih lahko imam rada.

Vse te dni, molčim..molčim, ko večina sliši besede in nakaze kaj si želim. Tako je sreča nedotaknjena in v sredini tam, kjer dom ima, za vedno v popolnem svetu bivanja.

Heeeeeeeeeeeej!!

ena oznaka, dve, tri in špetir. kdaj se odločiš vzeti svoje zamisli o kaj narediti, kdo biti, koga ljubiti in jih zaživeti kakor edino možno bivanje tega trenutka, prostora, občutka…
se ti ne zazdi, kdaj, priteče drveča voda, oplazi najprej stopala, še prijetno. potem gladina narašča in nad koleni vztrepeta mejnik med nogami in trupom. prižgejo se alarmi. misli sprožajo racionalne in neracionalne teorije o kaj ti je storiti, v trebuhu nekaj ščemi in govori brezbesedni jezik čutnosti, globoko pod kožo pa veter , zračnost, svoboda, da je ok, in pravi:look, baby. u wanna see what life is with u in it? the real purpose of your wishes and desires and goals? than u shouldnt be doing anything but let it bee without so called racional judgement. life is indimensional stuff. u dont even know what it is. nobody does. that is why magic, secrets, taboo, flames, power,ideas, possibilities r alive. if u wanna be the secret of u than see.just see. let it come to u with in time and its own flow. u know, woman. a flow as breath that is a breath of all around with u as one! arnt u all breathing same air, same source?
as this river rising , touching, being all over u. feel as if ur skin is only one taking it yet itfeels as if its flows inside and bringing it all to life. ur inside. ur mind, ur soul ,your feelings. its not about making a choice, really, its about accepting it. for u already made a choice and this is simply a reaction on it. but u do can make a choice of what u will wish for now. from now on.

No, tak je bil glas. ne moški ne ženski, glas. in sem si rekla, :Porque no!?
Nekoč, nikoli nisem šla na vlak, sedaj me vsake toliko odnese , z odprto knjigo in adrenalinom ob izdihu, da bi poskočila pred gospoda pred menoj in mu povedala, a ni noro, da sva tu, živa v vsemu kar bi lahko bila in sva. ljubim te, ljubim sebe, ljubim vse. a veš, še tistega, ki me grdo pogleda, kaj zabrusi ali naredi kar me zaboli. še tistega ljubim. ker, ko sem v tišini pred njim, čutim, ga nekaj tišči in bi rad le… le to kar lahko čutim jaz, sedaj.
Si pred menoj kot sodnik vsega sveta, gledaš me in nič ne rečeš. če si misliš , da sem nora, verjetno, mi ne poveš. usedem se, malo me stisne, da sem preveč ognja spustila v zrak, potem me ljubezen pogladi in pravi: tvoj svet je tak, in tvoj konekt ljubezni je skok v zrak.
pogledam skozi okno, na njeni površini odsev izda, starec pred menoj je zazrt vame, morda misli sem malo prismuknjena, noge imam v joga položaju, prekrižane, sezute podplate in rahla rdečica lic, navihan nasmešek odkriva igro znotraj, vendar vem, nisem skočila v zrak, ne zares. a se zazdi, sa si spregledal čezme, da si slišal, da ljubim. zdi se mi, da boš prišel domov in nekoga zato objel, morda celo kužeka spustil iz premajhnega pesjaka ali celo se odločil, da krav ne boš imel več na verigi, da je edino pravo bivanje pod soncem , na pašniku, da se počohajo, vohajo..zdi se mi, da se te je svet kamor lahko grem, dotaknil.
in ker si moj sodnik, ti po pravici v tišini, goreče povem, če je vse to prav boš vedel, ko prav ne bo imel tolažbe, razlage, izgovora o nasprotnem. ker je prav!
a morda je le vse ideja. ognjena ideja. v resnici, sva le sedela nasproti en drugega in bila. navznen normalna, zadržana človeka.
in tista reka od prej? kaj si želela povedati s tisto reko?
da včasih prepoznamo življenje zapleteno , razdvojeno. dvom. strah. in govorila sem o tistem, ko te nekaj hkrati ustavlja in poganja naprej. hotela sem povedati, da je vseprevečkrat življenje ,že očitno nastavljeno, pripravljeno in če bi ne gledala skozi prizmo predsodkov, bi lahko le čutila hvaležnost, kako je srčno, kako daje in inspirira.

hm…le to.