Preveč premalo je bilo

Avtor: Nina on november 15, 2011

Stihi med oblaki, v tistih tankih modrih prostorih med belino. Kopaste blazinice zavzemajo pozornost naših src in spokojnost novembra je potisnjena pod rebri v sam koren pljuč.
Kdo bo danes na 15ega pel slavo soncu, tvoji odločitvi, da boš mil in z nasmehom pospremil tegobo na njeno pot?!
Mrkost se nabira v napol gnilih travnih bilkah, ki so ob robovih poti ostale in zdaj  z vlago pomrznjene noči ponosno umirajo, čeprav polomljeno in opuščeno. A čuti se, ne čutiš tudi ti, njihov ponos?                                                          Bile so vojno prehitrih stopal, pomečkane, trgane, s plameni oskubljene,a še vedno so tam in drugo leto  zopet!!!
V jedru, prikrito nam bivajo in kar vidimo je le boren odsev prave veličine.

 Komaj čakam pomlad, ko spet mi trata in vse z njo dokaže to in požene spomin na moje lastno jedro.
Ta moj odsev v ogledalu, v tvojih očeh, v zvezdi na nebu je le pesem , ki jo slišiš nekaj trenutkov, potem se zamenja, zamolkne.

Vedro pesnitev sem dala papirju včerajšnjo noč. Neka napetost se tišči preko ležernih miselnih preprog. Tam v glavi kjer prevečkrat obiskujem , čutje slika preko izbranih plaht, preureja, dopolnjuje. Le redka dela so všečna dovolj, da smejo viseti, biti sama sebi dovolj.

Jesen je tak čas. In kakor glamurozno pride, je le kratka daljica megle in spomina poletja pod njo. Nekaj novega na vrhu starega, ponovljivega.
Modrina neba pa…ima stran neodkrito, nezemeljsko, čudovito. Postrano polje neoprijemnljive samozavesti, čudaških oblik, tako brezmejne domišljije, da ni vrag, je oče in mama srcu, ki ne razpravlja ampak je.

Svet se spreminja

Avtor: Nina on november 8, 2011

Svet se spreminja in jaz v njem.
Najmanjše koščke v sen spremenim….

Nekoč je star razcapan gospod pletel s svojimi prsti mojo zgodbo. Katera, je dejal, prihaja iz mojih stopal.

Poslušala sem, trepetala, za tišino držala ogenj, ki je pravil, si viden delec širne neskončnosti. Ne velike , ne male in le na tem planetu, omejene. Omejena neskončnost na tem planetu ? Neskončnost, spet???

Bilo je neumno mi zreti v globino te besede v tem kontekstu. Zakaj??? Čemu je težko sprejeti neprijetnosti in morebitne utvare?!
Ker so kot izgubljene sape prihodnosti v času s tako malo ohranjenimi vrlinami? Vrline, ki prijateljujejo s presledki( vdihi) kjer človek velja brez besed in obljub.
A čas je tak in beseda ni konj.

“Brga frdtyyinhga…. “, zmešan zrak , preveč substanc, tako kot je zamazan zrak tako so zamazani ljudje. Ljudje poustvarjamo planet, ki je bil pradiž, jasnih vrlin. Sesalci zares smo, sesalci.

Hm… Sonce je še vedno oprto na steklo. Čiste barve vijoličnih, modrih žarkov zavite v rumeni šal, veter zatika jesensko zgodbo
med reže zidov:” Drevo je drevo vse dotlej dokler ne sanjari obuti tekaških copat, ko pozabi , je drevo.”