In jaz

Zevajo pore odprtih ran.
Iztrgano perje,nekdo okrašen, drug okrvavljen.
Tebe nasmeji, mene boli.
A nisva prav, narobe, ne jaz ne ti.
Dom…
KO zaprem oči, zagodim v življenje.
Drugačni dotiki med vsem kar se dotika.
Voda vodi prepuščena. Na zelenem hrana uležana,
počiva skupaj v celoti. V grobi nežnosti vsega.
Ničesar preveč, nič premalo.
Smrt se ne boji, pleše in mi ji pojemo hvale,
oživljamo trenutke v večnost.

Tam se ne zapirajo oči, da drugam bi šle.
Tam se razbujajo, duše prinašajo počit.
Dom.

srečnjavost

srečnjavost v srcu zveni.
vreme iz starih časov bogov
stremi s pečine v daljavi.
namesto polic s knjigami,
shrambe za dni, ki jih ne bomo videli.

jaz pa sanjam o stvareh, ki se v jutranjem soncu zbude.
ko ustnice pometuljeno vzlete čez poljane mogočnosti
v besedah magičnosti.
čutim trenutek, krila pripeta na telo
le spomin kdo sem zgrizem med zobmi.
za to imam vse kar imam, a ne?
da bi lahko bila, kar sem, mar ne?
ponovno , kot nekoč, rojena.

ZAZ

Pokvarjena

Včasih se pokvari ta sistem, ki me napaja. Pride do tujkov v njemu, ki ga preoverdozirajo, pride do ropotanja, odplak, krikov, smradu. Tak je tudi vlak, avto, za kavo avtomat, ti, sosed, politik, človek pač in njegove poustvaritve. Sicer kako sem pozabila, kar človek naredi je le odsev kar v sebi, meni, pozna.

Gledam kravo, gledam smreko, gledam zahod, nič nič ne počne, samo je. Tako je.  Potem pa pogledam vase in sem brezbesed, telo je stopljeno od vibracije življenja ob pogledu teh ničnarediti bitij. Zrak zajamem, globoko, pozabim, da sem ga sanjala, da sem prijateljici nekaj obljubila, da imam plan kaj bom vse danes postorila. Izginejo vrvice, ki me držijo v tem dnevu v rutini svojih misli. Razplojena sem in seme bitja klije. Tako sem  v stvarstvu korenina iz narave le sama sebi zadostna, bitju vesolja harmonija. Nič ni pomembno, le je. Vse le je!

Pa naj bo.