Siva gladina in siva je most.

Zopet sem odprla novo možnost.

Zapustila Brazilijo in se sidram v Mehiki. Nekaj je steklo čez prste, da me srbijo drugače. Potovanje že dolgo več ni turisična avantura. Povzpenjam se na najvišje vrhove psiholoških ran in v njih gledam dosežke.
Če bi potegnila premico od začetka do sedaj, bi se dvignila v visok lok, ki se je v točki sedanjosti že prekleto približal času nedolžnosti, iz preteklosti.
Cilji in pogled na svet, življenje so neverjetno zrcalni moji otroškosti in takratnemu občutku, pogledu.
Se postavi mnogo vprašanj, ki jih neznanci pomagajo dvigati iz zaprašenih , nočem se soočiti, stopnic.
Malo levo in malo na desno, nas vodijo vznemirjenja. V noči želje kujejo plane in čez dan naplavljeni , neoživeti ostanejo na plaži. Lahko jih poberemo in nadajujemo ali preprosto pustimo, da se posušijo, izparijo z vodo v smer sonca.

Pesem bomo vedno imeli, roko za dotik ali sanje pravtako, a če ne bomo idej svežili z navado oživljanja, ne bomo nikdar obstajali. Ne bomo nikdar gladina, kjer morje se v zrak spremeni in čutili to mejo, našo mejo veličastno. Gladino, ki se odloči , da ne izpari ampak se ziblje z vsem življenjem , energijo v formah, smrti, rojstev. In gradi, gradi se v skupek vseh oblik.
Kakor, da živimo v presledku med vodo in zrakom. Naša dejanja odločijo ali parimo ali se vodimo..
Oboje je raj in le odraz prioritet in vprađšanj , ki se začnejo z ZAKAJ!!!!

..,poDOBERdanljeni!!

Noč je legla. Nad nami ni oblakov, ki bi ulivali dež. Kolikor se je dalo udobno sem se zleknil in zrl v zvezde.
Vasica je majnha in ni luči, ki bi ponoči kradle temo.
“Lepo sijejo te prijateljice nocoj.”
Šel sem v tja kakor velikokrat zadnje čase. Našel sem pot, ki me pelje nekam drugam, mislim, da tja med zvezde, tja med nočne luči, daleč od dosega, ki zadaja trpljenje.

Ime mi je Teri. Imel naj bi 8 človeških let. Sem DOBERman, nekoč lep, sedaj je malo drugače. Žvižga nekje v preteklosti, ko sem še imel moč upati, da JE DOBROTA SIROTA!?
Tudi bolečina in trpljenje imata svoj prag meje. Ko jo enkrat lahko prestopiš nimaš telesa, ki bi te držal ob Zemlji, nimaš jeze, razočaranja, ob pogledu na prazno posušeno skledo, kjer je nekoč prišel kakšen kisel prigrizek za moje lačno telo ali kapljice vode, ki bi se ujele med dežjem in bi jih kasneje lahko pil..tam srce nima krčev zaradi potrebe, nima diha za upanje. Tam preprosto letiš. In če zaradi vraščene verige pod kožo na vratu v svetu telesa , ne morem, lajati, je tu drugače in me pesem visokih tonov igraje združuje s tisoči prijatelji, ki so tam z menoj.
Dokler…

Bil je sončen dan in mimoidoči, kakor vedno brigajoči se za svoje reči. Pripelje nekaj na rdečem kolesu, se ustavi, spusti kolo in približa.

Usta so prekrile dlani, oči so postale mokre in bil je vzdih, ki ga ni pozabiti. Sočutje je nekaj, kar bi brez nje ne spoznal. Je deklica modrih oči, ki se od takrat vedno prikaže v veliko vrečo kuhane hrane in steklenicami sveže vode. Je deklica, ki se je zoperstavila lastniku s srcem na dlani, pred tem ko jo je on pričakal s puško v roki in z izstreljenim metkom v rjast sod. Je deklica, ki je zgradila hiško. Eno zame in eno za Cachora iz zavrženih kosov lesa, pločevine, plastike ob cesti. Cachoro je mlad,velik, še vedno poln upanja mešanec, ki ga kliče Goldi.
Je deklica, ki vedno prinese kakšno sladico ali plastenko kokakole lastniku in se pogovarja z njim kakor, da sta prijatelja.. Njene oči govorijo drugo zgodbo, ki je on ne pozna in ne razume. Njen jezike je drugih dimenzij.
Je deklica, ki naju z Goldije vsak dan odpelje na sprehod, vsakega po pol ure. Tekamo, oprezamo za močeradi, poskakujemo za metulji, se valjamo v travi in pojmo pesmi svobode. Tam v njih tkemo prihodnost, ki je rešena bolečin in mor, ki so resnično nepotrebne in obstajajo zaradi nevednosti, ki jo na ljudi zgrmadijo različni posegi. Verski, politični, kakršnakoli beseda, ki ti odvzame svoj poznani prav, rast, naravno šolo življenja in te pahne v kletko novih pravil pod prisilo. Kakor sem živel in živim, čeprav bolje sem samo prispodoba tistih, ki me imajo v “LASTI” in vedo , le kar lahko vedo.
Sam vem bolje. In poznam tisti svet, kjer ni ovir strahu in depresije. Kjer raja veselje in pustiti živeti, leteti in blesteti.
In je deklica, ki pozna ta isti svet. Zato je prišla. Kakor je rekla,” Prišla sem, ker si me poklical.” In ona je slišala, ker govori ta jezik. Vseodpuščanja in vseživljenja. Ta superjezik SUPERSVETA!!!!

Tista, ki je nekoc bila

“Zaprem oci, grem..v nebesnost.”

Odprta za tebe,dragi, gledam kadar spim.
V plesu razpeta, med tvoje dlani, se potim.
Pustim da me brises, sem tvoja, drhtim.
Vsak dotik, ki pustis, imam rada, me topi.

Tako sem tvoja, da vec me ni.
Tako v tem svoja, da te budim.
Pihaj pihaj, preko koze zazibaj
V globino, preko votlih sten v
Vesolje duse,kjer sva eno.

Drug v drugega zagledana,
Se eden od enega uciva, letiva.
Ker nisva vec, kar sva bila.
Na crko, deblo, cas omejena.

Si v veter se mene spremenil,
Iz mene vredno naredil.
V casu nazaj nisem verjela,
Sem le zelje poznala, imela.

Se upirajo oci v najina kometa,
Merijo hitrost najinega poleta,
vzklikajo svetlobi, ki se rojeva.

Ker se ljubiva in veva
da obljubljena letu, zivljenju ,
sva pesem, velikega, ki naju prepeva.

On

¨Jaz pa se vedno verjamem v stvari. Vse te dobre ljudi, vse te dobre stvari…in se vedno verjamem da nekje. Me cakas ti…med zvezdami.`¨ Jadranka Juras.

Kako so relacije v zivljenju. Kaj sem si zazelela sem dobila. Prisel je prelep fant. Tisti s plaze zadnjic..navezal se je stik med nama na srcni kanal. Telo se topi kadar je blizu. Vonja se prepleteta in pleseta med nama. Najezena koza spominja na vulkansko pokrajino na kateri bodo nekoc zelene zaplate paradiza. Vendar je segment, pomemben za zadovoljstvo se NE strinja in se dolgocasi, udarja in opozarja. Moj razum, moja glava, pravi, da moram cas biti preziveti drugace, bolj divje,rastoce, zanimivejse, aktivnejse.
Razumem Jô in poslusam, kakor srce in telo. Skupaj smo naseljeni, sosedje , moram. Imam opcije, lahko se znajdem. Mislim nanj. Navezal se je..kakor taksna barvita dusa toplih barv, maram kaj trosim na njegova usesa. Kako je lep, kako skrben. danes sem bila utrujena..predolga noc, prevec kacase, prevec zabave in zgodnja ura je poklicala na delo. Delo sem seveda opravila z nasmehom, do druge ure, ko me je prisel iskati, da bi bila pot domov bolj prijetna. Ovil me je v svoj objem, naslonila sem lice na njegovo hribovito misicno telo in pustila da me mede s svojimi potovalnimi dlanmi, prsti, pó odkritih delih koze. Zagledam se v njegove oci in cutim kako me jedo. Gledam in tam najdem direkten tunel do srca..od tam gleda. Preplavi Val zalosti, ki oddide z razumevanjem, sem drugacna in zelim drugace.
Moj pogled ni tako cist in preprost kakor njegov. Osebnostno sem zahtevna in tako se bom morala v zivljenju vedno spoprijemati z bikovimi rogovi, ker klicem ljudi in akcije, ki so zivahne, divje in sanjave. Pravljicnost, knjiga zgodb, ki ne bazirajo na sigurnosti. Smesno je, ker vedno iscemo zivljenje miru in pocitka, a vendar je zivljenje skupek tisocerih drugacnih izkusenj. Te pa ne zivijo v objubah, ki ti jih drugi kdaj dajo in jih tako radi slisimo.

Se sprasujem ce ve.. mislim, da. Vê da grem, da ni veliko casa in rad je tukaj in sedaj. Brez iluzije koraka in NE sanja kakor znamo mi. Mi. Ljudje belega sveta. Temna koza je prinesla spoznanje, ki seveda ne lezi na grbi vsakega temnopoltega, a vendarle je prisla do mene preko nje. Zivljenje v Braziliji je prevelikokrat uokvirjeno z omejitvijami kaj zivljenje je.
Kako bi ne hotela ziveti tu in kako mi je hkrati tezko ob misli ne biti tu. Taksna je Brazilija. Ni sredine in je posega v extreme. Kako ljudje sprejemajo zivljenje, kaj je pomembno, kako se zabavajo, na cem bazira kultura in ljudje. Navezanosti med osebami. Preveliko jih gleda za danes na jutri in ne gradijo gradov za prihodnost, kar ima svoje slabe strani in druzbi je tako odvzeta varnost, ki jo poznamo. Prijatelji se varujejo. Velikokrat gre za zivljenje.
Sem ga vprasala kdo je tvoj najboljsi prijatelj in je na moje velike presenecenje odgovoril:¨Jezus je moj prijatelj. Varuje me in nikoli zapusti. Prijatelji, ljudje, v trenutkih , ko je bilo najbolj hudo niso bili tam zame.¨ tako so prikrajsani za romanticne spletke.

Plan

Eni so za rdece drugi za modro. Vmes je mavrica in mi.Tisti, ki bi radi odkrili se kaj drugega od kar ze imamo.

Dogajajo se nepredvidljive ali pa nezeljene stvari, ki smo jih morda le vseeno lahko pricakovali. Prijatelj prestaja globoko krizo. Druzina Row Row je nsa trnih. Zavedamio se , da ne mores pomagati, ce si oseba sama ne zeli pomoci. Tako ostajamo zunej kroga..kjer gledas opazuje, a ne zares sodelujes. Ni to najtezje^! Kadar nekdo “zboli” in si v resnici ne zeli pomoci ampak malo drame naredi, da kaj socitja v ljudeh zbudi! Tako se meni vse skupaj zdi in sem se rahlo oddaljila s tem, ko ne povem besed, ki bi jih prijatelj rad slisal. In jih tudi nimam namena,. razen, RADA TE IMAM. A to ni dovolj kadar zraven poves svoj pogled na kar se je zgodilo.
No, ob taksnih dogodkih vedno vidimo kdo in kaj smo. Iz kasnega testa meseni, v kako potrpezljivi pecici peceni!!!Kako hrustljavi zunaj in socni ter mehki znotraj je odvisno od casa, ki nam ga je zivljenje namenilo in skorja je, kaj smo se naucili iz vrocih izkusenj.

Taksen kruh jemo!!! Ali kaksen kruh smo postali za druge…ki nas vidijo kakor smo se spekli. Zunanjost je pomembna, ker sestavlja celoto z notranjostjo. Zunanjost so dela , ki jih delamo, misli, ki jih radi mislimo z njimi pridejo na povrsje.

Dozorel je lep sadez, ki ga bom utrgala v zacetku junija, morda nekaj casa prej. Mehika se postavila na rb skalne police in poklicala moje ime. Grem. V junijo nazaj k njej..prisla je odlicna priloznost, mi pravi nos. On bo ze vedel je odlicen sledilec, ce mu le zaupam.
Se boste slisali zame!!! Tudi to je rekel moj nos. Medtem pa zivljenje razburja. Prazniki so in vsa vrata so se zaprla. trgovine zaprte, ljudje v cerkvah..
Krizi so naslonjeni na hrvta vernih, ki ga vlecejo po ulicah..ceremonije sledijo kasneje v veceru.

Ljudje, moski, ki so jim do sedaj bila vrata moje blizine zaprta so se vceraj cudezno odprla. Besede so krive, prevec jih je. Invazija v intinmost kakor zahteva mi smrdi in kadar smrdi pojdem stran. A vceraj sem bila par ur sama na plazi. Fantje so igrali nogomet na obali, ko jim je zoga usla iz nazora, ter se odbila od mojih rok, ki so jo se zadnji trenutek prestregle, da bi ukrivila trebuh. Mivka me je zasula. Poprosila sem soseda na plazi, ce mi pazi stvari in odletela v morje…plavala verjetno eno uro, cofotala, se zvijala in si domidljala,d a sem nekoc bila delfin in je vodamoj naravno prostor. Dala sem paznjo na dihanje in opazila, kako ti pritisk vode stisne ljuca..Usmerila sem focus tja in namerno odprla..oz, se zavedala, se to zgodi kaer telo dozivlja ok…sprostila sem ga in sla v floating on the surface..oi like that alot!!! actually im crazy about it odkar sem se naucila zapreti usesne kanamle, da voda ne uhaja inmi ne rani usesa…
Prisla se v nizjo vodo in sepredajala udarjajocim valom. Tam sem ga zadgledala, kot ze nekajkrat poprej. Orsa so so zibala dvigala nad gladino. pogledoval j v mojo stran. Potopila sem se potem spet prisla na povrsje po zrak, in tam se znasla ujeta v njegovem zasledovanju..
Besede so nasle predstavitev. Fabiano.
Lep je in tih. carobnih oci in sladkih ustnic. Telo je izklesano, manjka mu kasnih 10 cm da binjegova senca padla name..:)
Starsii majo konje, sam je maesto in borec v vescini Dudzic ze 18 let, ceprav jih se ni napolnil 30.
Poabil me je s prijateli, ki so se na koncu le znasli blizu mene, na pizzo. Sli smo. povabili smo ga k nam domov, spili kozarec vode. Odpeljala sem ga na teraso. Naslonila sva se na betonsko ograjo, kjer me je poljubil. Nisem odmaknila ustnic, podarila sem mu poljub nazaj…
Od dalec je gledala luna. Bila sva oblita z njenim sijem, nisva zapravljala cas a z besedami. Strmela sva sdrig v drugega in tekel je tok obcutkov, kakor, da se poznava ze premnogo let.
Bila sva dedek in babica, z vsemi lepimi in svezimi obcutki, ki se najdejo na paleti.
Poslovil se je zaspanih oci…tezko je bilo prestopiti prag na cestno stran.. A bi je cas.

Danes sem zopet prisl av sluzbo 15 minut prej., da sem lahko se sla na sprehod z Locom…aja ja..kako razigran je bila danes,. tudi on si je nasel platonsko spremljevalko, ki ga vcasih poziga s skoki na njegov hrbet. Muca, ki prebiva v sluzbi je pravtako nasla tigrastega mackona..prispela sem do trga, kse zagledala v morje, se vedno je blescala luna, tokrat v svoji oblacni barvi…bombazna luna. Imela sem bombazen pogled. Vse na svojem mestu, brez misli na jutri sem z neznim glasom pripela svobodi in zivjenju:” Hvala za se en dan.”

Nekje za oblakom ptica leti
gleda pod sabo kje se znizana pojedina podi!?

je res tako hudo, kjer domaca druzina prebiva in prijatelji ljubi, ki enkrat kmalu zopet jih objamem. Leto se obrne in moje misli uhajajo domov. Tokrat je zopet malo drugace. Vsaka kultura te drugacnega naredi.
Opazam..nekaj casa v eni druzbi mi njihove lastnosti zbudi oz, lastnosti v meni, ki so njim se najbolj blizu. S tem spoznanjem je lazje opazovati in dojemati okolico. Kameleon sindrom…v sebi ista na zunaj drugacna.
Odkar delam, imam napolnjen urnik do zadnje minute in ne ostane dovolj za spanje. Kar me seveda ne moti prevec, razen na take dezevne dni, ko se kaplje plazijo v navpicnih stolpcih do lezecih povrsin, kamor bi rada polozila sebe in zasanjala. Malo prej sem si sposodila viseco mrezo in zaplavala z zibanjem..kako lepo je tam.
Ta svet je samo zato tako lep, ker je tako lepo potovati, kaj vse ponudi za stenami telesa…njamiiii…lalalami.
In resnicnost tistega notri potem odseva na vse kar se znajde pred nami.
Danes mi gre Izraelski sef naprimer zelo na zivce in levi zivec me drzi, da bi z dlanjo plahutnila na njegovo licnico, da bi malo zadihal in ne govoril kakor da je na overdose cafeja ali karkoli pogonskega. In vem, da je vse to nepotrebna frustracija, ker zunaj dezuje in bi raje spala. po drugi strani sem pa vesela, ker bi se itak spanja vec kakor 5 ur rada odvadila..in potrebujem razlicne stimulante.
jajajaja…
Ok..se vedno sem tu, se vedno v akciji, se vedno v meditaciji in se vedno odprta za vse.