moc lune nad gladino srebra
tisa glasove kdo kaj ne zna
pokazana strast iza temnih ocal
pred ognjem osamelega plamena
vraga sklenjene roke z angeli
v postelji slepega popotnika.
odgovor je svignil v meglico
z jutrom posejal se v ljudi
vec prostora ni za tebe
nevednost. gledam te, goris!
kdo bi pil iz mojih rok?!
iz zemlje povlecenih,
v kotu osamevanih,
iz prahu vzdignjenih,
kot sadez cakajocih.
oj, tvoje ustnice
na njih naslonjene.
moja medena kri.
selestijo odmevi
tam dalec, moj dragi.
razgrnil si odejo
z mano legel nanjo
pocakala sva jutro,
slekla cokoladno mejo
in zrla v prihodnost.
tako jasno,tako svetlo.
sila pegreha v moj svet uspeha.
razlog vec
da ne odidem
in da odidem.
za steklom je lepo
dokler ni prevroce
dokler ni prepekoce.
dobro je hotela
a z rokami krilila
vse polila
potem pa v jok odsla.
kaj jo je strlo,
pred vrata lepih spominov
v jamo udrlo.
kaj ji je treba
ponavljati tega
kar se boji
pred cemer bezi.
ah, daj no, mladenka
splezaj po vrvi
dvigni obrvi.
se smeh bo razodel
topel clovek bo
nasel tvojo smer.
vdihni pocasi,
razpri te pesti
poglej ni nikogar
ki ti hudega zeli.
sladki trs je zrastel na zemlji kjer JE pokopan.
celo zivljenje je veslal. v razlicne kraje in obcutke. na koncu poti, ko je utrujenost premagala nenehno iskanje se je ustavil tu, kjer se zdaj hranijo spomin nanj.
zdaj vem kako je bil ziv. zapleten v mrezo te vasi. zarinjen v duso teh ljudi, ki niso iz njegove krvi.
nisem ga videla od svojega 3. leta. edino fotografija je opominjala nanj. na oceta po katerem hrepenim.
tako sem odsla tudi jaz. kot on nekoc. od mesta do mesta iskala sledi. po letih zivljenja, ki se mi vmes zgodi, najdem, te oce pod trsem zelenim, pokopanega.
Vprasanja iz let ugibanja so izpuhtela v zrak z neizpolnjeno zeljo, kako nekoc, se bova objela.
zaspala sem tam ob tvojem spominu. z obrazom na prsti zasanjala, kamor si prisel in me z rokami pogrel. jokala sem in hlipala. tako naglas, da sem priklicala ga k sebi. namesto tebe dragi oce, prebudim se v objemu novega , mladega cloveka.
zdaj mojega moza.
hvala oce, rada te imam. sem vedno te imela.
Izpod trde koze se prikaze mali blescec gumb upanja…
Njene stroge linije obraza razmazejo siroko razprte ustnice in mali razporek med zgornjimi sprednjimi zobmi.
Kot majhna deklica izgleda, zdaj, tam na stolu, med toliko ljudmi.
Ne, da bi se kdaj sploh vprasal, kdo ona sploh je.
Bila mi je tuja, zadrzana in ostrih besed kot britev.
Nisem razmisljal, da bi z njo delil kaj vec kot le nekaj nujnih besed.
Preprosto ni bilo zelje. ampak ta trenutek se v meni vali vroca bala prikritega vzemirjenja.
roke naenkrat postale so potne, glas tresoc, dih nemiren,…zelim ji reci kako neverjetno je lepa.
ne morem…le kako?! verjetno mi bo zabrusila nazaj kaksno strogo, da mi bo minilo, da bi sploh lahko kdaj se sedel tako z njo.
…
se vedno sem tiho …Umikam pogled, vendar se vedno znova znajdem na njej.
kako je drugacna, tako mehko nocoj razpira ustnice, ko deli nam smesne prigode. nekaj se ji je pripetilo, nekaj v njej je zapustilo tisti prostor v njej, ki jemal ji je to milino. to angelsko neznost.
opazujem, ce tudi kdo drug osuplo strmi, v njo, ki celo drugace sedi.
levo nogo je rahlo naslonila na desno koleno, tako uglajeno, kot , da to pocne ze od nekdaj…pa vendar ce pobrskam po svojem spominu mi je ponavadi delovala kot kak kavboj, ki je pravkar prisel s celodnevne jeze in sedaj razteza kolena tako narazen, da se dobro, da naslonjac obvladuje ta polozaj z naslonki za roke..groza!
da si predstavljas zmenek s tako punco, pa da te slucajno kdo od poznanih vidi z njo…za bruhat…raje ostanem pri blond stereotipu micnih, neumnih deklinah, ki vsaj ugajajo okolju in zadovoljijo ocem. ja, nisem edini, tako pac je…moj ugled pac ne bi kvazil z nekom, katerega lepota , pa naj bo biser, je tako prikrita vizualnim cutom.
pa poglej to punco sedaj…no, ljudje okoli naju se vedejo popolnoma vsakdanje. ne vidim, da bi kdo namignil, nakazal, da je kaj drugace…verjetno pa itak gledajo skozi njo in so prevec zauzeti z mislimi o sebi, ce se prav smejijo, ce so napake skrite pred potencialnimi partnerji in tako naprej…
evo, tisoc misli in spet sem pri njej…sploh ne vem o cem govori, a ko me pogleda se za silo, da je ne uzalim nasmejim in pokimam, da ve da sem tu… z njo..
ko bi le vedela kako z njo res sem… a ve?!
ne! kaj pa ce cuti, kaj ce ji moje oci kazejo kaj se dogaja z menoj, moj umik, ko se vame zastrmi…VAME STRMI!!!! zagotovo ve..
moram nekaj reci…mmmmm:” A IMAS NOVE SKORNJE?? HUDI SO! MAL KAVBOJSKI; KAJ? retro!!!”
malo cakam, ni odziva. nic. a, morda nisem izrekel naglas?!
ona nadaljuje, drugi nespremenjeno poslusajo…
pizdarija…vstanem, moram se zbistrit in edina ideja je beg na wc. vstanem, tokrat zares naredim korak, ko me prime za dlan.
mojo potno dlan, ona, ki je kriva za to. jo pogledam, ona mene, potem gledam kako se ustavi s svojimi kot pred hudournikom iskrivimi ocmi in pravi, JA; retro! imava podoben okus!
potem je spustila mojo dlan, se pogledala naravnost v moj nesigurni izraz in nadaljevala pogovor za mizo.
po mojem sem nepremicno obstal se kar nekaj ubijajoce dolgih minut, potem pa odsel dihat na wc.
slisala je!
jaz pa sem videl. NJO.
————————————————————————————————————–
DRUGI DEL
————————————————————————————————————–
spet je cetrtek, spet smo zunaj, klapa iz razlicnih koncev razmisljanj, sluzb, navad, bla,bla.
teden dni je bil deloven, pa tud zasanjan..saj ves, zaradi nje.
vsec mi je! in ob tem se pocutim dobro..menda, no bolje , da ne razmisljam prevec. razum pac svoje argumente, hitro vrze na mizo in pol je cela stala.
torej, vino, pivo na sporedu, kot dnevnik, dim se ze vpija v razlicne niti blaga, prevladujejo pa zelo temni toni…oktober..vsi se se ovijajo v temne dni..sicer pa , saj tud jaz nisem nic boljsi.
zaslisi se smeh..prisla je, s telefom ob licu spet nasmejana…pa kaj je to?!
ne , menda ja ni zaljubljena, zdaj ko je opazena. opazena od mene, ki sem jo toliko casa rahlo zaniceval.
se ustavi za mizo, pozdravi, se vedno s telefonom v rokah in opravici, da ima sestanek, za sosednjo mizo.
si predstavljas moj vecer?!!
sedela je kaksne tri mize naprej od nas pravtako ob steni.njen levi bok je bil tisti , ki sem ga najveckrat oplazil s pogledom…oz. neprekinjeno.
spil sem kaksna 4 piva, ko jo vidim, da vstaja in se nameni na toaleto. ne vem tocno kaj me je dvignilo iz stola, nepojasnjeno ljubosumje, taksen cuden obcutek lastninjenja, da jo moram imet…nevem..vstal sem in se zakadil naravnost na z wc. ko , da bo konec sveta, kot strela uletim v gruco nacickanih deklet, ki blebecejo kot ovcke na jasi, nerazlocno hitijo, drobijo in pozirajoo besede, ocitno so teme zelo globokoumne.torej jaz, zasopihan pred njimi in pred ogledalom v svoj svet zaverovano bitje, ki si popravlja nezno rdeco sminko na ustnicah. nekaj deklet se spravi name, kaj tam pocnem, se sem ,,,nevem kaj so sploh pomenili tisti izrazi, gledal in videl sem le njo. spogledava se preko ogledala, se mi nasmeji in mi vzame dih. in to je vse.
tisti vecer sem obstal med vrati glasnega wc in , ko je le za sekundo se vame zastrmela in se nasmejala je celotno okolico , zvoke, postave, luc in se kaj stran od naju odvzela.
ostala sva le midva
ujela sva nekaj skupnega in zgradila temu prostor, tam v ogledalu
v ogledalu zaljubljena.
——————————————————————————————————————————————————————————————-
zamisljaj, dragi bralec, si dneve brez nje.
ko se enkrat tako vate naseli neka pozantna predstava nekoga, katerega oblicje postalo je tvoj oltar cascenja
nic vec ne pritegne tvoje pozornosti bolj.
postajas puscavnik sredi civilizirane oaze, ptic, ki leta brez kril,
mesec sredi jasnega dneva, postanes svoje lastno nasprotje.
telo se zvija pod krci hrepenenja, hotenje pa razpreda korenine in jih krepi s tvojo lastno krvjo.
vse to je takrat dopusceno. vse to jaz dopustim, ker je ze sama ideja se odevati v sanje in ljubiti nekoga tako zelo izven vsega kar poznas tako mamljiva. nobeno merilo ne zadostuje in ne uokviri, nikogarsnji pogled ne pusti vec vtisa.tako neizmerna moc se lahko sprosti, da legende, miti, cudodelnost svojo vrednost in novega obcudovalca dobe.
ves , strast mi naziga strah v kosti, ker se zgubim v lastnih mislih. ne zmorem nadzorovati razum, telo in hkrati verjeti sanjam tako visokih visin.
je pa res, da po malem si te pritihotapljene zivalskosti tudi zelim. in hudo mi je tistih , ki vsaj obcasno, se vsaj enkrat, ne odtrgajo od pomembnih teorij in preprosto zdrsnejo goli v njo.strast namrec.
moji dnevi brez nje.
teden je naokoli in cetrtek ki me ponavadi postavi ob njo je tu. malo sem zanemarila dolznosti. pairje sem prestavila na jutri. naj pocaka, kot cakam jaz.
se nekaj ur..mmmmmm..
