reseto

blinkanje sija v kapljah polzecih po zeleno rjavem hrastovem listu. nepokosena zelenica sosedovega vrta in temno rjav kuza belih pik so vse kar zivi na drugi strani ograje. sosed. nikoli ga ni. vedno se kaksna rec sama postori. je misticni bingljac v moji glavi.nekaksen miselno upravljalni razsvetljenec, ki so mu pomembne druzbi nevredne kvalitete. vcasih mu specem kak kruhov zalogaj in mu ga v kosarici postavim na prag. nikoli ne pozvonim, ceprav me mika, da bi se zagledala v te se nikoli zapazene oci. buri mi domisljijo in me napaja, da brstim kot pomladna cesnjeva veja.
z vsakim korakom, ko sem blizje njegovih vrat, mi postaja bolj vroce in utripam, kot , da se blizam vrhuncu enega divjejsih orgazmov. res. ne narobe razumeti, a ta sila je nagon, ki mi daje obcutek nemoci, ko tam zastojim. tam pred belimi vrati, s srebno kljuko in majhno crno rezo na sredini zgornje polovice. se mi zazdi, da ce bi odprl, enkrat, ta vrata bi brez vprasanja vstopila, slekla tekstilno navlako in se zvila kot macka na preprogo, ki mora biti rdeca z rjavo rdece belimi vtkanji. vonj svec, disecih palck.brez omar in kak oltar za plapolajocimi pisanimi tancicami visecih s stropa. zacutim se tam pod njegovimi prsti, toplim dihom, ki krozi po vratu in nizje.kapljice olja ,spretno drazijo kozo, krcijo misice pod njo. silovitost pljuc, ki se razsirjajo do njegovih prsi vedno glasneje izstopa iz telesa, ki ni vec le moje. bozanskost cutil je presezena.on je vecnost, dvigne me s konico kazalca v brezteznost. kot blazino iz perja me nosi s seboj, vtira disavnost mazila na skorjo cutil, da vrem pod njo, da krik ni krik, je pesem necesa nepojmljivega. ljubimec, ucitelj, oce, sin. nevem, kdo vame prodira. in moja evropsko skrcena razumnost se dusi in hkrati svobodi. rdeca sem nit zivljenja, tkem si nove vzorce brezoblicja. vzbuja se seme skrito globoko v zatilju, v srcu, raste v drevo.cutim, cutim, o bog kako cutim.
takrat, odprem oci in jesenska barva neba, pogled druzine ,ki caka doma, me zamrzneta. ljubim kar je zgradila zgodovina, moza, otroka…vendar…zdruzena z njimi pozabim, da sem pustila se tam na zacetku obljube, zaprisege.
imam gorece gore, vode tako polnega svojega zivljenja,, ki jih ne zmorem na plano izlit. noben papir, beseda, ton, ne premoreta sirine. imam svojo sebe, se eno. ne spi, ne caka, tiho zivi v meni in dovoli, da jo zatiram. ni bojevnica,se ne prereka in ne isce zmage. njen prostor ne potrebuje oblik, vonja, hrane.preprosto zivi.moja povrskost pa zahteva da sije, da se jo obozuje in ta del sebe tretira kot tekmico, ki jo je treba uniciti, pokoncati…
vcasih bi se najraje s kladivom po glavi, da bi lahko prisla do nje.vcasih, ko ne zmore moja telesna moc vec ponavljanja, pretvarjanja, poziranja lastnih in tujih nevednosti.mar zblaznim v teh malih trenutkih.tako blaznim, da se cudne srece dotaknem?!
potem me ogledalo postavi nazaj v kar sem se zavedno udala.takrat. pa sedaj?! mora beseda nekoc vleci verige obljub v sedaj?! imas le eno izbiro in potem le hlapcevsko vodilo neke druzbene strategije izmisljene tam, ko je prva kolonija nasla paradiz in ugotovila da potrebuje silo, ki bo zanje gradila nebodoticne kamenjake, kjer bo ta pescica v obilju obozevana s strani pregaranih, sestradanih, pohanljenih sledilcev. se je takrat zacela hipnoza, ki je sedaj na vrhuncu?! saj ne more biti se bolj begajoce in neplodno zacepljena v nas, posameznike, znotraj besed za v iluzorno pomembnost tiskane, slavece resnice, bistva.
kako sem lahko hkrati sesuta v prs in mocna naravnost v odlicno?!

visokociljna

stisnila je v pest.
ostanek skorje kruha.
obrnila se v svet
vstopila

veste , da je sla?
naravnost v past po cas?
pa je glasno govorila,
visokociljno se bohotila
in duso strgala?
kam neki gledajo ljudje..
da ne vidijo narobe.
da jim svetilke le se skodijo.

vam povem, ne znam poiskat odgovora zakaj.
vem pa , da nikdar moj sedaj ne bo vec tak.
tud ce tu in tam bo zgledal, vejte, da je samo zaradi izgleda.
saj tezko je biti tak, kot nic in vse, izdelan.

rdeca steklenicka

kje stopinja mi zopet se dotakne tvojega odtisa?!

vsa v metulju
cakam ta dan.
sladke robide
v tvoje dlani
stresa jesen,
pretekli cas.

bila sva nekoc
tista, ki sva
prve snezinke
topila, v rdeco
steklenicko jih skrila.

vsako leto na
prvi snezeni dan.
je nikoli nisva napolnila
nikoli ob zaprisegi
izpila.

nekoc, nekoc

kaj vse sva si obljubila…

nahudomusena

Kjer se poleti nabirajo skoljke in drsa na valovih, tam v jeseni se raj naredi.
raj miru in samevanj. ne tistih za zalost. tistih za krepost in videnje fantazij.
a kaj ti bo veter, ce ni jambora, ki bi drzal ta bombazna krila?!
hi, hi se hudomusno nasmeji, ti plane v objem deklica, vera, cakaj in se zgodi.

preden deklica zaspi

skljoc

spleta tisina mi krono na glavi.
v zelenju pred pragom modrine
stojim z upanjem objeta.
skelet bozanstva, pretrganih vezi
pod zarki stroja, ki se nikdar ne umiri.

se prebudim in ugledam nov dan
preprost in podoben tistemu od kdaj.
in ce sem te v trenutku teme ujela
pojdem na beli zrak, da se te dotaknem se tam.

HIJENA

spreminja se letni čas.
med drevesi razdalje se podaljšajo.
nizka in utrujena trava
jim vzela je prijateljski rokav,
tople pozdrave v svežih jutrih,
zvoke v vetru zibajočih se tratnih bilk.

Nekdo sicer še vedno daje jim toplino.
Ptice , škorci, ki pobirajo
se zadnje žetve tega leta..

vozim se po cesti proti severozahodu in te vonjam.
vidim te v barvah, ki rišejo ostreje za oblaki .
v meni drug občutek
osamljenost, ki jo razumem postane kot ti.
zlita sem s tabo.
postane mi lažje, da si z menoj..
ti , ki vsak lahko si te vzame…
pa le redki to store.
dodeljeno bilo mi je vedenje
kako zelo lahko sem srečna.

mar tega res ne slišijo, začutijo, sprevidijo vsi!?

občutim bodice trde kože na hrbtu
in se kot jež zvijem v klopčič
pred zlomom , bolečino..če čem.
a raje, prelena obstanem,
stojim in pustim ,
da se slabo me dotakne.
tu in tam

lahko bi bolj se borila,
bila kakor hijena, še spol spremenila…
vendar za koga , čemu.
ta nežnost in nekaj, ki v kotu tiči
je krhkost, da mi je mar za neke stvari.
lahko bi v neskončnost govorila…
pa te poslušam in slišim…
ne vidiš, da včasih spregledam
čez tvoje meso, zaslutim nemir,
kaj te mori, ko grde misli , besede meriš vame,
zakaj pozabiš, da sem prijatelj ti.

če življenje sem jaz in življenje si ti
zakaj se potem človek ljubezni boji..
kako lahko pusti, da jo vodi razum,
da jo-ga odpelje vstran od tistega ,
kar ima rad..
zakaj smo obrnili tisto , posebno,
stran od srca???
Si pozabil kdaj zares začutiš, da živiš?

Takrat ko se v pomladno travo, ali beli sneg,
al pa na razmočeno zemljo brez razuma uležeš,
valjaš, smejiš,…takrat veš, da res živiš…

tega že dolgo nisi počel in si pozabil,
zakaj si z mano živel…
je tako preprosto, je vedno bilo.

samo to..malo stvari je potrebno,
da vidiš, kako zelo ljubljena sva si..
umaži si telo ….umaži si ga z mano.