Kadar grem po cesti proti plaži se mi zatika pogled na vseh mogočih situacijah , ki so običajne. A vidim jih v detajle. V malenkosti. Te so našle ostrino. Nabrušene oči dobro sodelujejo s trenutki. Misli ne hitijo.
Nedelja je. Sonce, ki je grelo je preden je potonilo napravilo spektakel uhajajočih svetlih žarkov med katerimi so lebdeli trans barvni , kakor notranjost ostrig, geometrijski liki.
Čarali so v notranjost. Zibajoča barka je postal ploveč otoček. Poleg mene pa lep človek, ki ješele uro pred tem stopil v moje življenje. Zapletla sva se s tišino in požirala vsemogočje. Čutila sem, kako drugače je zanj. Njegova bežna odsotnost ga je pahnila tja med sončne igralce, a je kmalu prišel nazaj. En spogled in šla sem nazaj..v biti sama z vsem. Nič nisem hotela, nič si želela. Povabljena zopet v ples popolnosti.
Predrte so vse ovire v takšnih trenutkih. Igra simfonični orkester..jecljanje visokih tonov se skritalizira v violino, v zatonu bobnanje valov v ritem…vsi objeti v slavnost…hm…in so šle vse beside, vsak vzrok. Potem je oljnata globina zarezala v temnino, skočila svav ocean in se igraje vrnila nazaj v družbo.
Dal je močan objem v odhodu. 
Dež z bliski je napolnil ulice z deževnico..avtomobili napol potopljeni. Ruta na glavi je varovala a ne pred mokroto..pred dotikom. 
Sedaj diši, pizza v 5 minutah je pripravljena. Ana Paula že špega v pečico. Mislim, da je čas.

Cmok..

–nekaj časa nazaj, ko me je v zibeki narave prebjal sončni vzhod..mmm

A true story iz vsakodnevnega življenja v Braziliji.
V angleščini. Nič ni bolj posebnega od tistega posebnega.
Povabljeni
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA..jaz grem kar sedaj

Sem. Bilo je varno in brez misli o nevarnosti. Od danes naprej bom pozorna na detajle in na potencialne zamaskirane poteze.

Dan je bil prelep. Včeraj smo na divjali in plesali, plavali sredi noči, ker je bila fešta na plaži, z dvema odroma. Eden v vodi, do tja smo plavali in plesali v morju, drugi pa ob vodi, kjer smo se bolj konkretno poigravali z miganjem bokov na pesku. Samba.

Skol je bil na sporedu(pivo). Zbralo se nas je kar nekaj. In v družbi je vedno veliko geyev, kar da poseben pečat. Nikoli prej nisem imela prilike biti toliko v njihovi družbii n vam povem,da jih obožujem, vsaj te..in Dido je itak najmoški zame, čeprav njemu tudi brenkajo v glavi moški…:)

Imajo velik vpliv na to, da se še bolj počutim ženska. Cartajo in skrbijo zame, so igrivi in nasmejani, se hihitajo in zavijajo v sklepih tipične gey premike…hm…in ponosni so na to.

Končali smo pri nas doma..cela hiša se je napolnila. Zjutraj se prebudim, toliko da koga ne pohodim, ko se že prislika lepi Dan in se počasi odpravimo na plažo, kjer smo vedrili cel dan.  Rada plavam daleč do zasidranih lesenih čolnov, se povzpnem na krov in sončim, Danes ni bilo izjeme. Ponovno tja in vse 4 od sebe. Približa se fant, ki se izkaže za nevsiljivega sogovorca, končamo 3 ,z ledenim pivom v roki sredi morja. Jaz na barki onadva pod njo. Poslovim se, ko me še povabijo na ribo, a sem odplavala v svojo smer do čokoladne barbikaste Ane PAule, ki je poleg LArise(ki nevem kje se potika zadnje dni) postala moja zaupnica.

Sprejela sem Danovo igro in sva se potapljala vedno globlje in globlje, kdo zmore še bolj globoko na dno po pesek za dokaz…zabavno. Kmalu sem končala on je nadaljeval in me učil še nekaj podvodnih vragolij.

Ostali smo brez besed popolnoma predani padanju sonca za triglavskim oblakom…počasi do avtobusa in domov. Dan se poslovi, Ana  me je pospremila in še vedno pred menoj krtači svoje podaljšane lase.V2 dneh ji je uspelo narediti ogromen dred…grrrrr.

Prišli sva domov , se usedli in spili vodo, ko se zasliši pok pok pok pok pok in še malo njih, ljudje so zbežali z ulic, okna so se zapirala, pravtako najino, postavili sva se na prste, da bi lahko špegale skozi odprtino..bilo je streljanje in dva so odpeljali..eno truplo je ležalo nedaleč stran v ulici, ki se v kotu 90 stopinj obrne proti morski strani…adrenalin je naplavil na površje…leteli sva na teraso , kjer sva imeli popoln razgled na situacijo…ženska je padla v šok, verjetno njegova punca, žena, dva moška sta jo zagrabila in odpeljala zvito v krču…

Ura od zgornjega pisanja se je prestavila za več kot uro časa naprej. Več informacij je pred menoj, ki so objavljene na internetu. Streljali so  na 17 letnega mladeniča, ki je umrl. Med streljanjem so bili ranjeni še 4. 13 letni fant, 33 letna ženska, 56 letni gospod in 22 fant. vsi so v bolnici, več informacij razen, da gre za obračun med dilerji, ni.

Karkoli sem videli se me čutveno ni dotaknilo, vse se zdi daleč od resničnosti a vendar se je zgodilo nekomu pred mojimi očmi.

Spekli smo pizzo in nadaljevali z življenjem normalno. Ker je bil danes prelep dan, govorila sem z ljubo Adelo, pa z Marto in NIno iz Mehike…hm..nostalgija ni otožna, spomini so lepi in ljudje se imamo radi. Kaj več najpričakujem…eni se ljubimo medtem , ko drugi umirajo. Življenje je tako in ga je potrebno takšnega sprejeti, Sedaj razumem vezi v Row Row družini popolnoma drugače, zakaj ta globoka veza med njimi, zakaj se tako pazijo…hm…drug svet. Drugo življenje…koliko jih še lahko imam v tem telesu!?!?

cmoki poki

Ana pravi , da se te stvari dogajajo zaradi droge.

Sedaj se vrača Dido..

Utrujena sem, bile je lep dan in kakšen je bil njegov konec. Spat grem

cmok

Del RowRow družine kot se nam je nadelo ime. Dan, lepotec, zadržan a ljubezniv, miren in skrivnosten, Larisa kakor metulj katere vsak bi rad bil cvet, je energija brez meja, prelepa, Dido, vse zna, samouk 5 jezikov(kmalu sledi slovenščina:)), lep, iznajdljiv, preprost in čarovnik življenja, Ana Paoula, popolna čokoladna kraljica, iz katere jasno tečejo misli in ljubezen, ne pozna ovir in  sledi srcu, Diego, postaven in lep kakor vsi v družini, se je nalezel čukamahawa jezika, nasmeh je njegov zaščitni znak, ima srce za enega, ki ga čaka, Nina, ena blontna slovenka vpletena v kito brazilcev. enaka jim je, je ena izmed njih.Azucar, dobrota se kali iz njegovih posebnih oči, njegovi objemi so zmeraj na sporedu in usluga mu ne dela dolga..hm..

Zaljubljena sem v vsakega posebej. so brezkompromisni v kaj je prav in kaj ne. scre je merilo vsakega in spoštovanje je reka v kateri se kopamo. ljubimo se brez da se motimo. vsak dan posebej. hm…

Na slikcah manjkajo, še sledijo utrinki.

(dolgo me ni bilo, sem živela.pardon :))

Moje življenje z morjem živi…v njemu, ob njem se napaja ,vedri. Mlajša sem z njim, lepša in preprosta.
Kadar na ulici zaspim njega poslušam skozi spominski filter ljubezni.
Nikogar nimam tako rada kakor njega.

Je žalosten kdaj kakšen prijatelj, a nimam moči na svetu , da bi lagala in se z vzornostjo postavljala.
Razpršeni in s peskom oblegani so posvetljeni lasje. Sonce v njih odseva, pleše svoj ples vetra in nikogar nimam bolj rada kakor njega…
Potem je prišel nov dih za menoj, prijel me je za roko vodil v teku po pekoči mivki, ter me spustil šele pred ogledalom reke. Roko sem potopila pod zeleno modro gladino, za njo noge, popek, od ene rebrne izbokline do druge, dokler sem nehala šteti in potopila še te sončne lase…odprla sem oči, bila sem na dnu a še vedno na mivki. Pogledala navzgor , hkrati spustila zračni mehur iz ust. Zopet zaprla usta in pustila ustni balon napet, da bi ne vdrla voda v nos. To boli.
Pogled je zajel reko nad seboj. Sončni žarki so prodirali v trakovih, v snopih do obraza..lahko sem jih čutila. Spustila sem še en zračni mehur. Pobelil je svojo prostornino in zasijal drugače od vodne teksture..brbotaljoč don se je razpel med ušesi, ko je jadral levo, desno, a vedno navzgor. Tam se je pripel na gladino in izpuhtel..bila sem prevzeta in srečna..nikogar nimam tako rada kakor njega.
Zaplavala sem . strmela v svoje roke kako grabijo z zamahi , da odrivajo vodo.. ob dlaneh vela belkasta svetloba. Bila je energija. Energija vsega večjega kar smo..sledila sem temu večjemu..tekle so minute in zraka je bilo dovolj..bila sem ribi podobno bitje, vila sem telo, ga zvijala z namišljenimi plavutmi, se nasmihala barvam, ki so ostajale za menoj…
Hm..nikogar nimam tako rada kakor njega.

Lahko me vidiš kako stopicam sama med vsemi, objetimi z besedami in dotiki.
Lahko me vidiš sedeti pred teboj in zreti v neznano, te spet obiskati z modrino neba, se ti nasmehniti, potem oditi.
Lahko me vidiš potopljeno pod vodno gladino, kako vate zrem in izginem v globino.
Lahko deliš z menoj plapolanje prosojnega šala pod palmo in zajemati še zadnje sončne žarke sonca.
Lahko..
A ne vprašaj me, zakaj tako te gledam.
Spusti mi dlan, naj plavam še drugam.
Zri v barve zahoda namesto , da čakaš kdaj spet bom tvoja.
In sem tam kjer sem bila. Na začetku vsega, kakor na novo rojena, z očmi in ušesi za tistega, ki ga imam tako rada.
Nikogar nimam tako rada kakor njega.
Zato me ne čakaj. Nikdar nihče..ne morem več nazaj, sem tega svobodna.
In nič nimam tako rada kakor njo. Svojo svobodo. 

Zivljenje v Salvadorju je dih za dihom prijetnejse. Preselila sem se v hiso na Rue Pinheiro Major. Spalnica jê ob Didovi in CE imam odprta vrata in Dido pravtako lahko slisim njegov vzdih med ventilatorskim brnenjem. Rada ga poslusam. V piclih nekaj dneh sva se spoznala iz in v tocki , ki NE potrebuje besed..imava podoben tok zivljenja skozi telo. Strast in ogenj in ljubezen. Podoben jê George Michaelu,je  tekoc govorec, bister uren in globokoumen, sporten, postaven in gey. Star jê 28 let. Rise na oblacila, siva, se uci jezikov,Sam, poucuje druge, se ljubi in caka na ljubezen.

Poleg naju jê se drug sostanovalec, ki ima IME podobno na Regie, vendar le podobno. Vedno pozabim njegovo IME.. jê transparenten in se moras malo focusirati nanj, da ga zapazis.Poslusa Beyonce(dvd) in po tranvestitsko poplesuje v ritmih. tipicno zanj, s prstom zaokrozi okoli namisljene tocke, v 90% upognjenem zapestju.

Vsi so odsli domov. Larisa, Azucar, Diego, Ana Paula…pogresam Dan-a…

Kako jê lep ta mlad fant. Cartljiv, ljubezniv, velik, sirokogruden, baby face, razmislja pa o kako res steje notranjost..:) zanimivo je ziveti v hisi, ki j o vsak dan obisce ista banda ljudi. ..

..sedim na terasi z njimi. Terasa je zgoraj nad tremi nadstropji, v katerih imamo vse zive prostore. Larisine noge so na mojih plecah, glavo imam nagnjeno nazaj. Tekoca sem…pod nezno praskajocimi prsti kakor da bi tekla…Danovi prsti..mm..

Hiter gib, znacilen zame, ko pokajo energetski bombniki v meni…recem, a ni na teh obcutljivih delih najbolj prijetno?! In pokazem na dlan, ter malo visje do komolca. Prime jo,  polozi v narocje,boza..

Utihnem…(tvoja sem, ti ki znas me z dotikom utisati in tvojo toploto, ki drvi iz tebe greti)… je sla misel mimo uses. Slisala sem jo. Dvignila pogled proti Danu, ki me je dobil na pol poti in se mi nasmejal…kako je lep ta fant. Kakor Jude Law, Aston Kutcher, Leonardo di Caprio…skupaj..hm… mora imeti kaksnih 25…vendar je tako lep tudi pod tem kako je lep.

Pogladim Larisina kolena in jo pozgeckam pod njimi, PORRA vzklikne in pademo v smeh…Larisa je rozna jasa, kjer bi vedno rad lezal..

Jutri je prvi delovni dan. Danes sem imela prvo uro portugalscine. Ucitelj je Dido. :0 )

Upam, da se mi kmalu posreci vam ga predstaviti se v sliki.

Sprehajava se pó ulicah, krohotava..rada ga spravljam v smeh, je tako naravno. Drziva se za roke kakor ljubimca, pazi me preko preckanja ceste. Vedno me prime za roko in povede na varno..potiska stran od ceste, ce sem prevec razigrana. razlaga do onemoglosti kadar kaj ne razumem. potrpezljiv je in flirten..

Rada ga imam.se enkrat. Zlezel mi je pod kozo, se preden sem rekla Mi nomi es Nina.

Kupila sem vse potrebno za prve cunjice. Nekaj zabavnih gumbov(jabolka in pikapolonice) manjka ta pop. Vrvi in naravne materiale(bombaz) za tribal zensko, ki ji obleka pomaga dihati v teh klimatsko zahtevnih pogojih..je sredi jungle kakor panter, zapeljiva je in prozna. Je sadje rumeni mango, bodicasto Jako, zagorelo papajo, ter se zeja iz kokosovih plodov.

..prebudil me je Drako: NInaaaaaaaaaaaaa, NInaaaaaaaaaaaaaaa vamos!!!!!!

..en, dva, tri sem bila po konci, še cela zabubljena in zlepljena a popolno aktivna…vedno v pripravljenosti, telo se zave tega šele po kakšni uri, ko mi udari v nebo glave, PEJT ŠE MAL SPAT!!!

Se prerekava kratek čas, ko ga ohladim v morju!! No, ne prav ohladim, ker bi zato potrabovala hladnejšo temperaturo, a ga gre preslepiti.

Podali smo se na pot, proti peščini in se na vrhu peščenega hribčka ustavili še pri sveže opečeni lastnici “cabane” iz Francije, ki je postregla z svežo kavo. Odprla sem čokoladne kekse in hrustanje v nov sladek dan se je pričelo.

hodili smo drug za drugim, se zopet zgrudili v gručo, čebljali, potem se je kdo odcepil in šel za svojimi mislimi v daljavo. Odsev narave tu,kjer spiš z nočjo, z luno in se dvigneš v znak s soncem ima poseben pečat na bitje srca, na dihanje. Misli prihajajo od daleč in tja nazaj tudi odhajajo. Čas nima svojega ritma povezanega z našimi željami ampak je jasno da so želje tiste, ki se pomikajo z njim. V tem stavku je velika razlika, ,ki pove, da se tukaj prepustiš in sprejmeš svojo majhnost z vso velikostjo v sebi

Prišli smo do prve vijuge reke, ki se skoraj poljubi z oceanom, tam osvežili in stopili še nekaj sto metrov višje(po zemljevidu) do lagune, pustili oblačila na žgočem pesku in se spremenili v ribam podobna bitja…

Drako je splezal na palmo in nabutal kokose, punce smo skuhale kosilo, ki smo ga postregli v razpolovljenih kokosih, Ivan je odprl vino, zrorali smo tobak in se pognali v užitke..potem smo spletli telesa v kitasti oval in tako zaspali na majhni senčni plati,Lila je plezala po nas kakor gosenica s svojim 15 kilogrami, potem še sama in verjetno zadnja zazibala v spanec…prebujeni nadaljevali s kokosovo vodo in njegovim belim mesom, si namazali obraze, zopet tunkali in lebdeli tik pod gladino vode ins e psremenili v oblačnost..jadrali smo s pticami, peli smo pesmi, se objemali in zahvaljevali naravi, lepoti, življenju..

Odprla sem masažni “krožek” in svet je postal še toplejši, ne mine dan, ko se kdo ne bi za zahvalo sprehodil s prsti po moji koži in jo omehčal…kakor moji po poprej po kakšni drugi, in kako lepo je meseti temno in napeto kožo…

je čas za mango in kaži..pa za še eno masažo, jaz drugemu..obožujem dajati jih!!! Obožujem..

lahko noč

¨Porra!¨, se dere Larisa…punckasta mlada zenska¨22 let, ki se je zapletla v moje zivljenje in je v mnogih pogledih velik navdih. Za njo pihlja veter preteklosti. Kakor , da bi se zbudila iz leta 40, zakorakala s svojim carmom v sedanjost in omrezila vsakogar s svojo mistiko, zenstvenostjo, ki kakor, da ima se vecjo moc, ko pljune na cesto med tem ko srkava pivo in se krohotava, se bolj ,ko se postavi v svojo elegantno pozo, naslonjena na steno s svigajocimi ocmi, ki jih v zapeljivem rittmu zakrivajo veke z dolgimi trepalnicami. Priviha koticke ust proti nebu in naredi najbolj nepricakovano stvar. Punkne!! Ni besede, ki bi lahko bila bolj sladka , ter opisala nekaj kar je vedno povezano s sramom, skrivanjem, ter naravo.:) Larisa!!!

 Nima strahu je izjemno inteligentna, senzibilna..Pravi cvet v svetu, kjer se te lastnosti ne pokazejo preveckrat. Pravo drevo kreposti v svetu, kjer so te lastnosti glavne jedi na jedilniku zivljenja.

Vstopila sem v njen svet. Prezivela zadnji nekaj dni intezivno z njo, v Salvadorju. Spoznala njeno mami, ki zivi v majhnem stanovanju skritem za ozko ulicico, ki se odpre izza zeleznih vrat. Tam na steni 6 kletk in prepevajoci ptici. Me je stisnilo, a sem dojela, da so tam da omilijo dom z energijo paradiza, sveta, pravicnega in neznega do mati samohranilke. Njena mati je  pesnik, ki v krutosti zivljenja opeva romantiko. in Tako izgleda njihov dom. Notranjost je temna in strop iz salonitk pusca lakukarace, da prosto dihajo v istem prostoru. Ti scurki do kakor muhe v Braziliji, a se zdijo nenevarni ceprav so ogromni..Se dobro, da je med prvimi lastnosti , ki jih imam ljubljenje vseh zivali.
Ptici pojejo in je eden,Raaulo, crn kakor vecina ljudi tu, popolnooma osmojenega perja, ki te poklice se ti nastavi, da ga cartas. Je kakor majhna vrana, odvisna od dotika.
Larisa skoci na mami, je ljubezen brez meja. Zivljenje je tezko, a nasmeh je zelezen in dobrosrcnost me je takoj pogrela. Njena mami me je sprejela za svojo, skuhala odlicno kosilo in guajabin sok, ki je med ljubsimi.
Potrkali vsa na vrata in zaslikal se je iskriv obraz, bel nasmeh in uau, kaksne oci!!! Dido, umetnik, ki je sele pred 5  leti odkril svoj talent risanja in tako s kompresorjem piha brave na majice in brez tezav in omejitev narise vse. Govori nemsko, anglesko, spansko, italijansko, seveda portugalsko in sedaj se uci japonsko..malo mi je razlagal logiko in sem se sama navdusena nad prakticnostjo, ki jo gramatika jezika nosi..posebnost Dida je, da se vse jezike nauci sam. Kupi slovarje, delovne zvezke in uporabi zagnano radovednost , da ga pelje v znanje. Je gey z vec ljubimci. Med zivljenja mu tece iz ust. Se prikaze iskreno zaljubljen v lepoto, v katerikoli obliki. Takoj mi je bil blizu in bi lahko klepetala z njim ure in ure, a je prisel ¨novi¨ljubimec in smo se odpravili na koncert jazz bande, kjer sem prvic imela priloznost videti¨virtuoza¨na basu, ki uporablja svojo debelo 6 strunsko basovko kakor kitaro..se nikdar prej tako.;.tako je zasedba bila sestavljena iz dveh basov, od katerih se je eden obnasal kakor kitara in perkasonist, uaaaau..pravi sportnik!! Da takole vrtis ritme, zahtevne, iz\pod svojih nog, rok, brez prestanka in s tako intenziteto, ki je plavala pod dinamicnim dotikom..prijetno boli v usesih, tako posebno!! Prijeten vecer se je zakljucil v hisi Diega, mladega profesorja, ki pravkar kuha kosillo…prava poslastica spoznati vegeterjanca, kij e hkrati zagrizen sportnik!!!

Larisin krog ljudi je zelo prijeten in sprejeli so me luksuzno!!!
Danes pa je vseeno cas, da se vrnem v Arembepe…Morda ostati v Braziliji, se zatika nekje v grlu..morda res..postaja vse tezje iti..veliko je tu za spoznati, se nauciti,  doziveti. Zemlja ponuja vse. Salvador se je izkazal za junglasto mesto, ki premore idilicne predele mesta, primerne za sanjanje v lastnem apartamentu, se namakati v morju, ki sladi vroc zrak. Stiskati sveze in posebne okuse sokov v usta, imeti ljubezensko avanturo in pisati o svojem potapljanju v zivljenjske izkusnje..se potem spet vrniti na povrsje Biti in zopet jadrati v emocijah, drugace.

hm….veter piha skozi priprto okno, ventilator brenci, glasba Naçau Zumbei spremlja, vonj paradiznika in cesna me dviguje, Larisa priplese in s prsti pocuka za lase…lepa je, lepo je zivljenje. Ali sanjam, Ali zivim..kje sem ce res sem..tako drugace je vse, drugace kot so me ucili, drugace kot so govorili in govorijo, da zivljenje je.

Tako lepo je..tako toplo..in vse je pred menoj..se vse te postaje kaj sem, kaj zmorem , kaj zelim… zakaj bi kdo se ustavil sploh kdajkoli, cemu!? Mar ni to zivljenje ostati vecno pri miru v sebi in vecno premikajoc z vsemi?!..Kakor narava, kakor zvezda, ki je navidezno primiru a opazujoce oci lahko stejejo njene blinke!!! Nina blinka..vidno in je hkrati pri miru, vedno ista v sebi..

hm…je tako lepo in tako toplo.