Zopet sem odprla novo možnost.

Zapustila Brazilijo in se sidram v Mehiki. Nekaj je steklo čez prste, da me srbijo drugače. Potovanje že dolgo več ni turisična avantura. Povzpenjam se na najvišje vrhove psiholoških ran in v njih gledam dosežke.
Če bi potegnila premico od začetka do sedaj, bi se dvignila v visok lok, ki se je v točki sedanjosti že prekleto približal času nedolžnosti, iz preteklosti.
Cilji in pogled na svet, življenje so neverjetno zrcalni moji otroškosti in takratnemu občutku, pogledu.
Se postavi mnogo vprašanj, ki jih neznanci pomagajo dvigati iz zaprašenih , nočem se soočiti, stopnic.
Malo levo in malo na desno, nas vodijo vznemirjenja. V noči želje kujejo plane in čez dan naplavljeni , neoživeti ostanejo na plaži. Lahko jih poberemo in nadajujemo ali preprosto pustimo, da se posušijo, izparijo z vodo v smer sonca.

Pesem bomo vedno imeli, roko za dotik ali sanje pravtako, a če ne bomo idej svežili z navado oživljanja, ne bomo nikdar obstajali. Ne bomo nikdar gladina, kjer morje se v zrak spremeni in čutili to mejo, našo mejo veličastno. Gladino, ki se odloči , da ne izpari ampak se ziblje z vsem življenjem , energijo v formah, smrti, rojstev. In gradi, gradi se v skupek vseh oblik.
Kakor, da živimo v presledku med vodo in zrakom. Naša dejanja odločijo ali parimo ali se vodimo..
Oboje je raj in le odraz prioritet in vprađšanj , ki se začnejo z ZAKAJ!!!!

Noč je legla. Nad nami ni oblakov, ki bi ulivali dež. Kolikor se je dalo udobno sem se zleknil in zrl v zvezde.
Vasica je majnha in ni luči, ki bi ponoči kradle temo.
“Lepo sijejo te prijateljice nocoj.”
Šel sem v tja kakor velikokrat zadnje čase. Našel sem pot, ki me pelje nekam drugam, mislim, da tja med zvezde, tja med nočne luči, daleč od dosega, ki zadaja trpljenje.

Ime mi je Teri. Imel naj bi 8 človeških let. Sem DOBERman, nekoč lep, sedaj je malo drugače. Žvižga nekje v preteklosti, ko sem še imel moč upati, da JE DOBROTA SIROTA!?
Tudi bolečina in trpljenje imata svoj prag meje. Ko jo enkrat lahko prestopiš nimaš telesa, ki bi te držal ob Zemlji, nimaš jeze, razočaranja, ob pogledu na prazno posušeno skledo, kjer je nekoč prišel kakšen kisel prigrizek za moje lačno telo ali kapljice vode, ki bi se ujele med dežjem in bi jih kasneje lahko pil..tam srce nima krčev zaradi potrebe, nima diha za upanje. Tam preprosto letiš. In če zaradi vraščene verige pod kožo na vratu v svetu telesa , ne morem, lajati, je tu drugače in me pesem visokih tonov igraje združuje s tisoči prijatelji, ki so tam z menoj.
Dokler…

Bil je sončen dan in mimoidoči, kakor vedno brigajoči se za svoje reči. Pripelje nekaj na rdečem kolesu, se ustavi, spusti kolo in približa.

Usta so prekrile dlani, oči so postale mokre in bil je vzdih, ki ga ni pozabiti. Sočutje je nekaj, kar bi brez nje ne spoznal. Je deklica modrih oči, ki se od takrat vedno prikaže v veliko vrečo kuhane hrane in steklenicami sveže vode. Je deklica, ki se je zoperstavila lastniku s srcem na dlani, pred tem ko jo je on pričakal s puško v roki in z izstreljenim metkom v rjast sod. Je deklica, ki je zgradila hiško. Eno zame in eno za Cachora iz zavrženih kosov lesa, pločevine, plastike ob cesti. Cachoro je mlad,velik, še vedno poln upanja mešanec, ki ga kliče Goldi.
Je deklica, ki vedno prinese kakšno sladico ali plastenko kokakole lastniku in se pogovarja z njim kakor, da sta prijatelja.. Njene oči govorijo drugo zgodbo, ki je on ne pozna in ne razume. Njen jezike je drugih dimenzij.
Je deklica, ki naju z Goldije vsak dan odpelje na sprehod, vsakega po pol ure. Tekamo, oprezamo za močeradi, poskakujemo za metulji, se valjamo v travi in pojmo pesmi svobode. Tam v njih tkemo prihodnost, ki je rešena bolečin in mor, ki so resnično nepotrebne in obstajajo zaradi nevednosti, ki jo na ljudi zgrmadijo različni posegi. Verski, politični, kakršnakoli beseda, ki ti odvzame svoj poznani prav, rast, naravno šolo življenja in te pahne v kletko novih pravil pod prisilo. Kakor sem živel in živim, čeprav bolje sem samo prispodoba tistih, ki me imajo v “LASTI” in vedo , le kar lahko vedo.
Sam vem bolje. In poznam tisti svet, kjer ni ovir strahu in depresije. Kjer raja veselje in pustiti živeti, leteti in blesteti.
In je deklica, ki pozna ta isti svet. Zato je prišla. Kakor je rekla,” Prišla sem, ker si me poklical.” In ona je slišala, ker govori ta jezik. Vseodpuščanja in vseživljenja. Ta superjezik SUPERSVETA!!!!

“Zaprem oci, grem..v nebesnost.”

Odprta za tebe,dragi, gledam kadar spim.
V plesu razpeta, med tvoje dlani, se potim.
Pustim da me brises, sem tvoja, drhtim.
Vsak dotik, ki pustis, imam rada, me topi.

Tako sem tvoja, da vec me ni.
Tako v tem svoja, da te budim.
Pihaj pihaj, preko koze zazibaj
V globino, preko votlih sten v
Vesolje duse,kjer sva eno.

Drug v drugega zagledana,
Se eden od enega uciva, letiva.
Ker nisva vec, kar sva bila.
Na crko, deblo, cas omejena.

Si v veter se mene spremenil,
Iz mene vredno naredil.
V casu nazaj nisem verjela,
Sem le zelje poznala, imela.

Se upirajo oci v najina kometa,
Merijo hitrost najinega poleta,
vzklikajo svetlobi, ki se rojeva.

Ker se ljubiva in veva
da obljubljena letu, zivljenju ,
sva pesem, velikega, ki naju prepeva.

¨Jaz pa se vedno verjamem v stvari. Vse te dobre ljudi, vse te dobre stvari…in se vedno verjamem da nekje. Me cakas ti…med zvezdami.`¨ Jadranka Juras.

Kako so relacije v zivljenju. Kaj sem si zazelela sem dobila. Prisel je prelep fant. Tisti s plaze zadnjic..navezal se je stik med nama na srcni kanal. Telo se topi kadar je blizu. Vonja se prepleteta in pleseta med nama. Najezena koza spominja na vulkansko pokrajino na kateri bodo nekoc zelene zaplate paradiza. Vendar je segment, pomemben za zadovoljstvo se NE strinja in se dolgocasi, udarja in opozarja. Moj razum, moja glava, pravi, da moram cas biti preziveti drugace, bolj divje,rastoce, zanimivejse, aktivnejse.
Razumem Jô in poslusam, kakor srce in telo. Skupaj smo naseljeni, sosedje , moram. Imam opcije, lahko se znajdem. Mislim nanj. Navezal se je..kakor taksna barvita dusa toplih barv, maram kaj trosim na njegova usesa. Kako je lep, kako skrben. danes sem bila utrujena..predolga noc, prevec kacase, prevec zabave in zgodnja ura je poklicala na delo. Delo sem seveda opravila z nasmehom, do druge ure, ko me je prisel iskati, da bi bila pot domov bolj prijetna. Ovil me je v svoj objem, naslonila sem lice na njegovo hribovito misicno telo in pustila da me mede s svojimi potovalnimi dlanmi, prsti, pó odkritih delih koze. Zagledam se v njegove oci in cutim kako me jedo. Gledam in tam najdem direkten tunel do srca..od tam gleda. Preplavi Val zalosti, ki oddide z razumevanjem, sem drugacna in zelim drugace.
Moj pogled ni tako cist in preprost kakor njegov. Osebnostno sem zahtevna in tako se bom morala v zivljenju vedno spoprijemati z bikovimi rogovi, ker klicem ljudi in akcije, ki so zivahne, divje in sanjave. Pravljicnost, knjiga zgodb, ki ne bazirajo na sigurnosti. Smesno je, ker vedno iscemo zivljenje miru in pocitka, a vendar je zivljenje skupek tisocerih drugacnih izkusenj. Te pa ne zivijo v objubah, ki ti jih drugi kdaj dajo in jih tako radi slisimo.

Se sprasujem ce ve.. mislim, da. Vê da grem, da ni veliko casa in rad je tukaj in sedaj. Brez iluzije koraka in NE sanja kakor znamo mi. Mi. Ljudje belega sveta. Temna koza je prinesla spoznanje, ki seveda ne lezi na grbi vsakega temnopoltega, a vendarle je prisla do mene preko nje. Zivljenje v Braziliji je prevelikokrat uokvirjeno z omejitvijami kaj zivljenje je.
Kako bi ne hotela ziveti tu in kako mi je hkrati tezko ob misli ne biti tu. Taksna je Brazilija. Ni sredine in je posega v extreme. Kako ljudje sprejemajo zivljenje, kaj je pomembno, kako se zabavajo, na cem bazira kultura in ljudje. Navezanosti med osebami. Preveliko jih gleda za danes na jutri in ne gradijo gradov za prihodnost, kar ima svoje slabe strani in druzbi je tako odvzeta varnost, ki jo poznamo. Prijatelji se varujejo. Velikokrat gre za zivljenje.
Sem ga vprasala kdo je tvoj najboljsi prijatelj in je na moje velike presenecenje odgovoril:¨Jezus je moj prijatelj. Varuje me in nikoli zapusti. Prijatelji, ljudje, v trenutkih , ko je bilo najbolj hudo niso bili tam zame.¨ tako so prikrajsani za romanticne spletke.

Eni so za rdece drugi za modro. Vmes je mavrica in mi.Tisti, ki bi radi odkrili se kaj drugega od kar ze imamo.

Dogajajo se nepredvidljive ali pa nezeljene stvari, ki smo jih morda le vseeno lahko pricakovali. Prijatelj prestaja globoko krizo. Druzina Row Row je nsa trnih. Zavedamio se , da ne mores pomagati, ce si oseba sama ne zeli pomoci. Tako ostajamo zunej kroga..kjer gledas opazuje, a ne zares sodelujes. Ni to najtezje^! Kadar nekdo “zboli” in si v resnici ne zeli pomoci ampak malo drame naredi, da kaj socitja v ljudeh zbudi! Tako se meni vse skupaj zdi in sem se rahlo oddaljila s tem, ko ne povem besed, ki bi jih prijatelj rad slisal. In jih tudi nimam namena,. razen, RADA TE IMAM. A to ni dovolj kadar zraven poves svoj pogled na kar se je zgodilo.
No, ob taksnih dogodkih vedno vidimo kdo in kaj smo. Iz kasnega testa meseni, v kako potrpezljivi pecici peceni!!!Kako hrustljavi zunaj in socni ter mehki znotraj je odvisno od casa, ki nam ga je zivljenje namenilo in skorja je, kaj smo se naucili iz vrocih izkusenj.

Taksen kruh jemo!!! Ali kaksen kruh smo postali za druge…ki nas vidijo kakor smo se spekli. Zunanjost je pomembna, ker sestavlja celoto z notranjostjo. Zunanjost so dela , ki jih delamo, misli, ki jih radi mislimo z njimi pridejo na povrsje.

Dozorel je lep sadez, ki ga bom utrgala v zacetku junija, morda nekaj casa prej. Mehika se postavila na rb skalne police in poklicala moje ime. Grem. V junijo nazaj k njej..prisla je odlicna priloznost, mi pravi nos. On bo ze vedel je odlicen sledilec, ce mu le zaupam.
Se boste slisali zame!!! Tudi to je rekel moj nos. Medtem pa zivljenje razburja. Prazniki so in vsa vrata so se zaprla. trgovine zaprte, ljudje v cerkvah..
Krizi so naslonjeni na hrvta vernih, ki ga vlecejo po ulicah..ceremonije sledijo kasneje v veceru.

Ljudje, moski, ki so jim do sedaj bila vrata moje blizine zaprta so se vceraj cudezno odprla. Besede so krive, prevec jih je. Invazija v intinmost kakor zahteva mi smrdi in kadar smrdi pojdem stran. A vceraj sem bila par ur sama na plazi. Fantje so igrali nogomet na obali, ko jim je zoga usla iz nazora, ter se odbila od mojih rok, ki so jo se zadnji trenutek prestregle, da bi ukrivila trebuh. Mivka me je zasula. Poprosila sem soseda na plazi, ce mi pazi stvari in odletela v morje…plavala verjetno eno uro, cofotala, se zvijala in si domidljala,d a sem nekoc bila delfin in je vodamoj naravno prostor. Dala sem paznjo na dihanje in opazila, kako ti pritisk vode stisne ljuca..Usmerila sem focus tja in namerno odprla..oz, se zavedala, se to zgodi kaer telo dozivlja ok…sprostila sem ga in sla v floating on the surface..oi like that alot!!! actually im crazy about it odkar sem se naucila zapreti usesne kanamle, da voda ne uhaja inmi ne rani usesa…
Prisla se v nizjo vodo in sepredajala udarjajocim valom. Tam sem ga zadgledala, kot ze nekajkrat poprej. Orsa so so zibala dvigala nad gladino. pogledoval j v mojo stran. Potopila sem se potem spet prisla na povrsje po zrak, in tam se znasla ujeta v njegovem zasledovanju..
Besede so nasle predstavitev. Fabiano.
Lep je in tih. carobnih oci in sladkih ustnic. Telo je izklesano, manjka mu kasnih 10 cm da binjegova senca padla name..:)
Starsii majo konje, sam je maesto in borec v vescini Dudzic ze 18 let, ceprav jih se ni napolnil 30.
Poabil me je s prijateli, ki so se na koncu le znasli blizu mene, na pizzo. Sli smo. povabili smo ga k nam domov, spili kozarec vode. Odpeljala sem ga na teraso. Naslonila sva se na betonsko ograjo, kjer me je poljubil. Nisem odmaknila ustnic, podarila sem mu poljub nazaj…
Od dalec je gledala luna. Bila sva oblita z njenim sijem, nisva zapravljala cas a z besedami. Strmela sva sdrig v drugega in tekel je tok obcutkov, kakor, da se poznava ze premnogo let.
Bila sva dedek in babica, z vsemi lepimi in svezimi obcutki, ki se najdejo na paleti.
Poslovil se je zaspanih oci…tezko je bilo prestopiti prag na cestno stran.. A bi je cas.

Danes sem zopet prisl av sluzbo 15 minut prej., da sem lahko se sla na sprehod z Locom…aja ja..kako razigran je bila danes,. tudi on si je nasel platonsko spremljevalko, ki ga vcasih poziga s skoki na njegov hrbet. Muca, ki prebiva v sluzbi je pravtako nasla tigrastega mackona..prispela sem do trga, kse zagledala v morje, se vedno je blescala luna, tokrat v svoji oblacni barvi…bombazna luna. Imela sem bombazen pogled. Vse na svojem mestu, brez misli na jutri sem z neznim glasom pripela svobodi in zivjenju:” Hvala za se en dan.”

Nekje za oblakom ptica leti
gleda pod sabo kje se znizana pojedina podi!?

je res tako hudo, kjer domaca druzina prebiva in prijatelji ljubi, ki enkrat kmalu zopet jih objamem. Leto se obrne in moje misli uhajajo domov. Tokrat je zopet malo drugace. Vsaka kultura te drugacnega naredi.
Opazam..nekaj casa v eni druzbi mi njihove lastnosti zbudi oz, lastnosti v meni, ki so njim se najbolj blizu. S tem spoznanjem je lazje opazovati in dojemati okolico. Kameleon sindrom…v sebi ista na zunaj drugacna.
Odkar delam, imam napolnjen urnik do zadnje minute in ne ostane dovolj za spanje. Kar me seveda ne moti prevec, razen na take dezevne dni, ko se kaplje plazijo v navpicnih stolpcih do lezecih povrsin, kamor bi rada polozila sebe in zasanjala. Malo prej sem si sposodila viseco mrezo in zaplavala z zibanjem..kako lepo je tam.
Ta svet je samo zato tako lep, ker je tako lepo potovati, kaj vse ponudi za stenami telesa…njamiiii…lalalami.
In resnicnost tistega notri potem odseva na vse kar se znajde pred nami.
Danes mi gre Izraelski sef naprimer zelo na zivce in levi zivec me drzi, da bi z dlanjo plahutnila na njegovo licnico, da bi malo zadihal in ne govoril kakor da je na overdose cafeja ali karkoli pogonskega. In vem, da je vse to nepotrebna frustracija, ker zunaj dezuje in bi raje spala. po drugi strani sem pa vesela, ker bi se itak spanja vec kakor 5 ur rada odvadila..in potrebujem razlicne stimulante.
jajajaja…
Ok..se vedno sem tu, se vedno v akciji, se vedno v meditaciji in se vedno odprta za vse.

Danes se oddajam iz sluuzbenega racunalnika, zato ni sumnikov.

Poiskala sem sluzbo.

Nekega dne sem se odpravila v del Salvadorja, ki mi je najljubsi San Antonio. Sla od vrat do vrat. V parih urah sem dobila dve sluzbi in se na koncu odlocila za delo receptorja v international Guesthouse, kjer servirajo odlicen zajtrk, moj najljubsi obrok…arrrrrrrr. Nahaja se v starem delu centralnega jedra. Pelurinho je na njegovi desni, ce priplavas po morju. Ima stare arhitekturne hiske, ki so posajene na bregovih hribckastih tal. Stari omet se nekje drzi obledelo barvo. Od modre do rdece, oranzne, rumene, zelene. Iz nje strlijo zaplate sivega betona, na stresnem delu so stolpici, okraseni na vsaki hiski drugace. Prava umetniska dela, v obikah roz, ljudi, angelov, zivali. Nad okenskimi oboki, vrati..hm… Pa grmicasti drevesi posajeni pred njimi v zivih cvetnih barvah.
Na eni strani se hise naslanjajo na lep razgled, ki sije preko starega pristanisca, vodnega morskega polja, cez otok do jedra soncnega zahoda, ki zliva taksne spektakularne slike v oci, da te zaboli.Presezke dobiva zaradi oblakov, ki zadrzijo svetlobne zarke, jih koncentrirajo, da med njimi streljajo s silnimi zlatordecimi niansami. Med zarki se trosi meglicasti prah, ki da misliti nad nami obstaja nekaj bozanskega. Najbolj navaden in prazen clovek, bo imel drugacen vdih pred tem.
Tam je en trg, kjer zjutraj , ko vse se spi polezavajo kuzki in beraci…vsi skupaj, psi in ljudje na klopcah ali kartonskih posteljah. Pot mi zavije tja vsako delovno jutro.
Loco(starejsi labradorec) me spremlja do pekarne, potem dvigne pogled nad smrckom, posnufa z njim in pravi v pasjem jeziku:” Nina greva se malo naokoli!” in greva do tega trga. Tam spegam cez kovano ograjo v se zaspano morje, on polula vse vogale, prebrska vse smeti, ki se imajo vonj vcerajsnjih obglodanih vecerij.
Posedanje pred cerkvijo , ki je na pragu pred zopet gosto naseljenim mestom, je meditativno in naravnost obozujem te zacetke se pred 7 zjutraj. Ce prej nikoli nisem marala niti misli o sluzbi, jo sedaj zelo cenim. sem razpuscena organizatorka v svobodi in vsak razlog, ki te vrze pokonci s soncem in narise tako veselje v tega kosmatinca in moje srce je vredno spostovanja in dela. jajaja.

Leta tecejo, moja mladost se vedno traja in nagajiva Nina pometa z energijo tudi z najmlajsimi. Pozitivnost se na tak nacin kot so opisana jutra usede vame in sije.

Ce po sluzbi ne zajadram na obalo, se vrnem do klopce na tem istem trgu s kaksno prijateljico ali sama in cakam , da sonce pade in se sele potem usedem v bus, ki me sanjavo odpelje domov.  smesno, kako mi je vcasih ali vedno bolj tezje iti domov.
Razmisljam o prihodnosti, kako sem se razvila, kaj si dovolila, da me dela srecno in kako bo to vplivalo na mojo prihodnost in dolocene zelje, ki jih imam. Rada imam premikanje in nestalnost. Notri se stvari razvijajo, kadar se premikam. Cutim obetavnost , kadar potujem, zacenjam na novo..kadar stvari niso sigurne. Ko se zivljenje enkrat povije v navado ali v predvidljivost  vstopim v del utrujenosti, zaspanosti in blokade.

Imam vizo do 11.junija. vendar bom ostala nekaj dni dlje, da prezivim se rojstni dan od Ane Paole..s katero prezivljava veliko casa skupaj..v glavnem na plazi.
Mami se vedno upa, da se Nina nekega dne zresni in vrne domov, ter ustvari normalno zivljenje…ki pa je po besedah sodelujocih v Sloveniji, s slovenskim fantom, sluzbo..ne hoditi prevec okoli in tako..
Potem sledi moja obrazlozitev kako sama dojemem stvari in se na drugi strani slisi HM…..
Vendar je vedno nehvalezno postavljati prihodnost v okvirju saj se z vsako spremembo, ki prihruli v tvoje zivljenje postavljajo nove sprejemljivosti.

Delo je na izi, tako ,da mi dovoli precej prostega casa in to je natancno, kar sem zelela, a bi lahko zraven se pisala. A se mi je ustavilo in se tepem po glavi, ker sem si drugace pestavljala ta del poti, preden se vrnem domov.
Da bo knjiga kmalu zakljucena, se ni videti. Prvo se je zivljenje popolnoma spremenilo in tista spirituana nit tece po drugih kolesih . Pravtako sem zopet prevec okupirana z ljudmi in to mi niti malo ne pomaga. A kdo bi pricakoval, da se bo tako razpletlo. Da se bo tako toplo odvilo. Kadar nekaj pricakujes, oziroma bolj natancno planiras, se postavijo stvari naokoli. Recept sestavljen v drugem okolju nima enakih moznosti za uspeh v novem. Faktor nepredvidljivosti, delovanje nevidnih magicnih sil energije, privlacnost misli..
vedno pozabim na vse zeljeno od nekoc, ki se se mora zgoditi..
Potem se dogaja in se sprasujem, pa od kod tao sedaj, ko imam v mislih druge reci..tezko se mi je izprezti v pravem trenutku in jezditi konja, ki je pod menoj bez misli o avtu, ki naj bi sedela rada…grrr..
i just love this life even thoe its playing ruff somethimes!!!! YEAHHH
see ya soon, kisses

Smesno, ne!?

Kadar grem po cesti proti plaži se mi zatika pogled na vseh mogočih situacijah , ki so običajne. A vidim jih v detajle. V malenkosti. Te so našle ostrino. Nabrušene oči dobro sodelujejo s trenutki. Misli ne hitijo.
Nedelja je. Sonce, ki je grelo je preden je potonilo napravilo spektakel uhajajočih svetlih žarkov med katerimi so lebdeli trans barvni , kakor notranjost ostrig, geometrijski liki.
Čarali so v notranjost. Zibajoča barka je postal ploveč otoček. Poleg mene pa lep človek, ki ješele uro pred tem stopil v moje življenje. Zapletla sva se s tišino in požirala vsemogočje. Čutila sem, kako drugače je zanj. Njegova bežna odsotnost ga je pahnila tja med sončne igralce, a je kmalu prišel nazaj. En spogled in šla sem nazaj..v biti sama z vsem. Nič nisem hotela, nič si želela. Povabljena zopet v ples popolnosti.
Predrte so vse ovire v takšnih trenutkih. Igra simfonični orkester..jecljanje visokih tonov se skritalizira v violino, v zatonu bobnanje valov v ritem…vsi objeti v slavnost…hm…in so šle vse beside, vsak vzrok. Potem je oljnata globina zarezala v temnino, skočila svav ocean in se igraje vrnila nazaj v družbo.
Dal je močan objem v odhodu. 
Dež z bliski je napolnil ulice z deževnico..avtomobili napol potopljeni. Ruta na glavi je varovala a ne pred mokroto..pred dotikom. 
Sedaj diši, pizza v 5 minutah je pripravljena. Ana Paula že špega v pečico. Mislim, da je čas.

Cmok..

–nekaj časa nazaj, ko me je v zibeki narave prebjal sončni vzhod..mmm

A true story iz vsakodnevnega življenja v Braziliji.
V angleščini. Nič ni bolj posebnega od tistega posebnega.
Povabljeni
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA..jaz grem kar sedaj

Sem. Bilo je varno in brez misli o nevarnosti. Od danes naprej bom pozorna na detajle in na potencialne zamaskirane poteze.

Dan je bil prelep. Včeraj smo na divjali in plesali, plavali sredi noči, ker je bila fešta na plaži, z dvema odroma. Eden v vodi, do tja smo plavali in plesali v morju, drugi pa ob vodi, kjer smo se bolj konkretno poigravali z miganjem bokov na pesku. Samba.

Skol je bil na sporedu(pivo). Zbralo se nas je kar nekaj. In v družbi je vedno veliko geyev, kar da poseben pečat. Nikoli prej nisem imela prilike biti toliko v njihovi družbii n vam povem,da jih obožujem, vsaj te..in Dido je itak najmoški zame, čeprav njemu tudi brenkajo v glavi moški…:)

Imajo velik vpliv na to, da se še bolj počutim ženska. Cartajo in skrbijo zame, so igrivi in nasmejani, se hihitajo in zavijajo v sklepih tipične gey premike…hm…in ponosni so na to.

Končali smo pri nas doma..cela hiša se je napolnila. Zjutraj se prebudim, toliko da koga ne pohodim, ko se že prislika lepi Dan in se počasi odpravimo na plažo, kjer smo vedrili cel dan.  Rada plavam daleč do zasidranih lesenih čolnov, se povzpnem na krov in sončim, Danes ni bilo izjeme. Ponovno tja in vse 4 od sebe. Približa se fant, ki se izkaže za nevsiljivega sogovorca, končamo 3 ,z ledenim pivom v roki sredi morja. Jaz na barki onadva pod njo. Poslovim se, ko me še povabijo na ribo, a sem odplavala v svojo smer do čokoladne barbikaste Ane PAule, ki je poleg LArise(ki nevem kje se potika zadnje dni) postala moja zaupnica.

Sprejela sem Danovo igro in sva se potapljala vedno globlje in globlje, kdo zmore še bolj globoko na dno po pesek za dokaz…zabavno. Kmalu sem končala on je nadaljeval in me učil še nekaj podvodnih vragolij.

Ostali smo brez besed popolnoma predani padanju sonca za triglavskim oblakom…počasi do avtobusa in domov. Dan se poslovi, Ana  me je pospremila in še vedno pred menoj krtači svoje podaljšane lase.V2 dneh ji je uspelo narediti ogromen dred…grrrrr.

Prišli sva domov , se usedli in spili vodo, ko se zasliši pok pok pok pok pok in še malo njih, ljudje so zbežali z ulic, okna so se zapirala, pravtako najino, postavili sva se na prste, da bi lahko špegale skozi odprtino..bilo je streljanje in dva so odpeljali..eno truplo je ležalo nedaleč stran v ulici, ki se v kotu 90 stopinj obrne proti morski strani…adrenalin je naplavil na površje…leteli sva na teraso , kjer sva imeli popoln razgled na situacijo…ženska je padla v šok, verjetno njegova punca, žena, dva moška sta jo zagrabila in odpeljala zvito v krču…

Ura od zgornjega pisanja se je prestavila za več kot uro časa naprej. Več informacij je pred menoj, ki so objavljene na internetu. Streljali so  na 17 letnega mladeniča, ki je umrl. Med streljanjem so bili ranjeni še 4. 13 letni fant, 33 letna ženska, 56 letni gospod in 22 fant. vsi so v bolnici, več informacij razen, da gre za obračun med dilerji, ni.

Karkoli sem videli se me čutveno ni dotaknilo, vse se zdi daleč od resničnosti a vendar se je zgodilo nekomu pred mojimi očmi.

Spekli smo pizzo in nadaljevali z življenjem normalno. Ker je bil danes prelep dan, govorila sem z ljubo Adelo, pa z Marto in NIno iz Mehike…hm..nostalgija ni otožna, spomini so lepi in ljudje se imamo radi. Kaj več najpričakujem…eni se ljubimo medtem , ko drugi umirajo. Življenje je tako in ga je potrebno takšnega sprejeti, Sedaj razumem vezi v Row Row družini popolnoma drugače, zakaj ta globoka veza med njimi, zakaj se tako pazijo…hm…drug svet. Drugo življenje…koliko jih še lahko imam v tem telesu!?!?

cmoki poki

Ana pravi , da se te stvari dogajajo zaradi droge.

Sedaj se vrača Dido..

Utrujena sem, bile je lep dan in kakšen je bil njegov konec. Spat grem

cmok