Zevajo pore odprtih ran.
Iztrgano perje,nekdo okrašen, drug okrvavljen.
Tebe nasmeji, mene boli.
A nisva prav, narobe, ne jaz ne ti.
Dom…
KO zaprem oči, zagodim v življenje.
Drugačni dotiki med vsem kar se dotika.
Voda vodi prepuščena. Na zelenem hrana uležana,
počiva skupaj v celoti. V grobi nežnosti vsega.
Ničesar preveč, nič premalo.
Smrt se ne boji, pleše in mi ji pojemo hvale,
oživljamo trenutke v večnost.

Tam se ne zapirajo oči, da drugam bi šle.
Tam se razbujajo, duše prinašajo počit.
Dom.

srečnjavost v srcu zveni.
vreme iz starih časov bogov
stremi s pečine v daljavi.
namesto polic s knjigami,
shrambe za dni, ki jih ne bomo videli.

jaz pa sanjam o stvareh, ki se v jutranjem soncu zbude.
ko ustnice pometuljeno vzlete čez poljane mogočnosti
v besedah magičnosti.
čutim trenutek, krila pripeta na telo
le spomin kdo sem zgrizem med zobmi.
za to imam vse kar imam, a ne?
da bi lahko bila, kar sem, mar ne?
ponovno , kot nekoč, rojena.

ZAZ

Včasih se pokvari ta sistem, ki me napaja. Pride do tujkov v njemu, ki ga preoverdozirajo, pride do ropotanja, odplak, krikov, smradu. Tak je tudi vlak, avto, za kavo avtomat, ti, sosed, politik, človek pač in njegove poustvaritve. Sicer kako sem pozabila, kar človek naredi je le odsev kar v sebi, meni, pozna.

Gledam kravo, gledam smreko, gledam zahod, nič nič ne počne, samo je. Tako je.  Potem pa pogledam vase in sem brezbesed, telo je stopljeno od vibracije življenja ob pogledu teh ničnarediti bitij. Zrak zajamem, globoko, pozabim, da sem ga sanjala, da sem prijateljici nekaj obljubila, da imam plan kaj bom vse danes postorila. Izginejo vrvice, ki me držijo v tem dnevu v rutini svojih misli. Razplojena sem in seme bitja klije. Tako sem  v stvarstvu korenina iz narave le sama sebi zadostna, bitju vesolja harmonija. Nič ni pomembno, le je. Vse le je!

Pa naj bo.

Stihi med oblaki, v tistih tankih modrih prostorih med belino. Kopaste blazinice zavzemajo pozornost naših src in spokojnost novembra je potisnjena pod rebri v sam koren pljuč.
Kdo bo danes na 15ega pel slavo soncu, tvoji odločitvi, da boš mil in z nasmehom pospremil tegobo na njeno pot?!
Mrkost se nabira v napol gnilih travnih bilkah, ki so ob robovih poti ostale in zdaj  z vlago pomrznjene noči ponosno umirajo, čeprav polomljeno in opuščeno. A čuti se, ne čutiš tudi ti, njihov ponos?                                                          Bile so vojno prehitrih stopal, pomečkane, trgane, s plameni oskubljene,a še vedno so tam in drugo leto  zopet!!!
V jedru, prikrito nam bivajo in kar vidimo je le boren odsev prave veličine.

 Komaj čakam pomlad, ko spet mi trata in vse z njo dokaže to in požene spomin na moje lastno jedro.
Ta moj odsev v ogledalu, v tvojih očeh, v zvezdi na nebu je le pesem , ki jo slišiš nekaj trenutkov, potem se zamenja, zamolkne.

Vedro pesnitev sem dala papirju včerajšnjo noč. Neka napetost se tišči preko ležernih miselnih preprog. Tam v glavi kjer prevečkrat obiskujem , čutje slika preko izbranih plaht, preureja, dopolnjuje. Le redka dela so všečna dovolj, da smejo viseti, biti sama sebi dovolj.

Jesen je tak čas. In kakor glamurozno pride, je le kratka daljica megle in spomina poletja pod njo. Nekaj novega na vrhu starega, ponovljivega.
Modrina neba pa…ima stran neodkrito, nezemeljsko, čudovito. Postrano polje neoprijemnljive samozavesti, čudaških oblik, tako brezmejne domišljije, da ni vrag, je oče in mama srcu, ki ne razpravlja ampak je.

Svet se spreminja in jaz v njem.
Najmanjše koščke v sen spremenim….

Nekoč je star razcapan gospod pletel s svojimi prsti mojo zgodbo. Katera, je dejal, prihaja iz mojih stopal.

Poslušala sem, trepetala, za tišino držala ogenj, ki je pravil, si viden delec širne neskončnosti. Ne velike , ne male in le na tem planetu, omejene. Omejena neskončnost na tem planetu ? Neskončnost, spet???

Bilo je neumno mi zreti v globino te besede v tem kontekstu. Zakaj??? Čemu je težko sprejeti neprijetnosti in morebitne utvare?!
Ker so kot izgubljene sape prihodnosti v času s tako malo ohranjenimi vrlinami? Vrline, ki prijateljujejo s presledki( vdihi) kjer človek velja brez besed in obljub.
A čas je tak in beseda ni konj.

“Brga frdtyyinhga…. “, zmešan zrak , preveč substanc, tako kot je zamazan zrak tako so zamazani ljudje. Ljudje poustvarjamo planet, ki je bil pradiž, jasnih vrlin. Sesalci zares smo, sesalci.

Hm… Sonce je še vedno oprto na steklo. Čiste barve vijoličnih, modrih žarkov zavite v rumeni šal, veter zatika jesensko zgodbo
med reže zidov:” Drevo je drevo vse dotlej dokler ne sanjari obuti tekaških copat, ko pozabi , je drevo.”

Modro nebo in midva.
Odeja tratnih bilk,
pod svetlobo presketa.
V igri senc
občutke prepoznam.
Zaljubljenost svetloba,
sence pa misli o njej.

Sanje za očmi želijo
pripadati tistemu
pred njimi.
Bi nekaj prijele,
se stisnjeno oklenile,
sadež bile in se izlile.
Večnost, ta trenutek
v katerega zreva.

Če nekoč se znova
in znova
spotaknemo
prej ko slej obnemimo,
sprejmemo in vztrepetamo.
Ljubezen je,
na najstarejšem drevesu
Zemlje doma.
Išči,išči z zaprtimi očmi
naj jo sanje začutijo
spokojno nevidno na listih
v jeseni, v pomladi
v poletju in v zimi.

Bi rada bila , kar čutim
do večnosti.
A če dolgo še bo tako,
telo bo premalo, malo, nič.
Spustila se bom iz senc
v svetlobo in bila
tam doma, doma.
Tako iz ljubezni ne bom odšla.

Čukamahawa

Modra obleka na polici leži. Čaka me. Negibna, zori.
Svetle pramene si mažem na tleh, ogledala razporejena v polkrogu zrejo v moje oči. Čutim bližino velikih prelomnic. Na sredini sem omamljena od življenja. Na sredini stoji otok miru in mehkobe. Na sredini je utrip, ki ga posluša utrip srca.
Na površini pa me je sram. Pozabim nanj. Pozabim na sredino, ki me živi. Pozabim na obleko ,ki je tam za te dni. Da se spomnim.
Ampak potem prideš ti, spremenim pogled in v soncu je odsev popolnosti. Modra obleka je dozorela. Ali sem dozorela jaz.

Majhne oči še vedno švigajo od ogledala do ogledala, prameni nevidni so sredino pobarvali. Tako je sreča nasmejala ustnice in obarvala lica v pomlad sredi jeseni, kostanja in ljudi, ki so vedno tam, da jih lahko imam rada.

Vse te dni, molčim..molčim, ko večina sliši besede in nakaze kaj si želim. Tako je sreča nedotaknjena in v sredini tam, kjer dom ima, za vedno v popolnem svetu bivanja.

ena oznaka, dve, tri in špetir. kdaj se odločiš vzeti svoje zamisli o kaj narediti, kdo biti, koga ljubiti in jih zaživeti kakor edino možno bivanje tega trenutka, prostora, občutka…
se ti ne zazdi, kdaj, priteče drveča voda, oplazi najprej stopala, še prijetno. potem gladina narašča in nad koleni vztrepeta mejnik med nogami in trupom. prižgejo se alarmi. misli sprožajo racionalne in neracionalne teorije o kaj ti je storiti, v trebuhu nekaj ščemi in govori brezbesedni jezik čutnosti, globoko pod kožo pa veter , zračnost, svoboda, da je ok, in pravi:look, baby. u wanna see what life is with u in it? the real purpose of your wishes and desires and goals? than u shouldnt be doing anything but let it bee without so called racional judgement. life is indimensional stuff. u dont even know what it is. nobody does. that is why magic, secrets, taboo, flames, power,ideas, possibilities r alive. if u wanna be the secret of u than see.just see. let it come to u with in time and its own flow. u know, woman. a flow as breath that is a breath of all around with u as one! arnt u all breathing same air, same source?
as this river rising , touching, being all over u. feel as if ur skin is only one taking it yet itfeels as if its flows inside and bringing it all to life. ur inside. ur mind, ur soul ,your feelings. its not about making a choice, really, its about accepting it. for u already made a choice and this is simply a reaction on it. but u do can make a choice of what u will wish for now. from now on.

No, tak je bil glas. ne moški ne ženski, glas. in sem si rekla, :Porque no!?
Nekoč, nikoli nisem šla na vlak, sedaj me vsake toliko odnese , z odprto knjigo in adrenalinom ob izdihu, da bi poskočila pred gospoda pred menoj in mu povedala, a ni noro, da sva tu, živa v vsemu kar bi lahko bila in sva. ljubim te, ljubim sebe, ljubim vse. a veš, še tistega, ki me grdo pogleda, kaj zabrusi ali naredi kar me zaboli. še tistega ljubim. ker, ko sem v tišini pred njim, čutim, ga nekaj tišči in bi rad le… le to kar lahko čutim jaz, sedaj.
Si pred menoj kot sodnik vsega sveta, gledaš me in nič ne rečeš. če si misliš , da sem nora, verjetno, mi ne poveš. usedem se, malo me stisne, da sem preveč ognja spustila v zrak, potem me ljubezen pogladi in pravi: tvoj svet je tak, in tvoj konekt ljubezni je skok v zrak.
pogledam skozi okno, na njeni površini odsev izda, starec pred menoj je zazrt vame, morda misli sem malo prismuknjena, noge imam v joga položaju, prekrižane, sezute podplate in rahla rdečica lic, navihan nasmešek odkriva igro znotraj, vendar vem, nisem skočila v zrak, ne zares. a se zazdi, sa si spregledal čezme, da si slišal, da ljubim. zdi se mi, da boš prišel domov in nekoga zato objel, morda celo kužeka spustil iz premajhnega pesjaka ali celo se odločil, da krav ne boš imel več na verigi, da je edino pravo bivanje pod soncem , na pašniku, da se počohajo, vohajo..zdi se mi, da se te je svet kamor lahko grem, dotaknil.
in ker si moj sodnik, ti po pravici v tišini, goreče povem, če je vse to prav boš vedel, ko prav ne bo imel tolažbe, razlage, izgovora o nasprotnem. ker je prav!
a morda je le vse ideja. ognjena ideja. v resnici, sva le sedela nasproti en drugega in bila. navznen normalna, zadržana človeka.
in tista reka od prej? kaj si želela povedati s tisto reko?
da včasih prepoznamo življenje zapleteno , razdvojeno. dvom. strah. in govorila sem o tistem, ko te nekaj hkrati ustavlja in poganja naprej. hotela sem povedati, da je vseprevečkrat življenje ,že očitno nastavljeno, pripravljeno in če bi ne gledala skozi prizmo predsodkov, bi lahko le čutila hvaležnost, kako je srčno, kako daje in inspirira.

hm…le to.

Pozdrav v svet brez sumnikov.
Nekaj casa smo komunicirali brez besed, ljuba je telekomunikacija. Je ze tako, da obstajajo prostori vmes. Med nama, med vdihom in izdihom, med palacinko in marmelado, korenino in zemljo, mislijo in besedo, dvema tonoma……

Moje ime je Nina Chaska Sonko. KAksno je tvoje ime? tisto, ki te spremlja iz meseca v mesec, obcutka v obcutek, zivljenja v zivljenje?
Kaj je zivljenje? Reka, ki tece preko, mimo, ob in nad necem, kar ni reka? Ali je zivljenje tisti prostor vmes, dotik dveh tujih si plasti. Dveh ljudi naprimer. Te imamo najraje, skoraj.

Sanjam o ljubezni, nekaj me navdihuje in tiste postave, ki mi lepijo oci nase plodijo trenutke, ko so nekje drugje, mi zakrite. Lepo je biti namisljen, izmisljen in v trenutkih resnicen, dokler se ne zgodi zivljenje teh dveh plasti, ko se podrgneta ena ob drugo.
Da besede zanetijo ogenj sem slisala, sedaj mi dajejo vrocino.
Poletje ima zamudo, se vedno sem v pomladi.

Dnevi se krajsajo, opazam, srce mi vedri in je nemo za kar bi ga rado nehote rezalo. Usodo si vsak organ sam kroji, vsak ima svoj sprozilec in vse kar lahko naredim je, da dam dih vse do njega. To pocnem.

Moj glas je pravi heroj, poje in se spoznava. Ponovno pomlajuje in sama z njim. Ceprav me drzi metati pusko v koruzo, kadar si izmislim je pred mano boj. Nocem tepsti, ne gre mi vec to, niti z jezikom.

Moja ura je moj dih, ta cas poznam in ga ne morem izgubiti.

Svet je lep in naj tak tudi ostane, juheeeeeeeeej..belinka, ne?

En projekt se je prikrito zarastel nekam , nevem kam, ampak ga slišim kako non stop poje__USTVARi MEEEEE!!!!
Projekt , ki vsebuje potovanje preko 5 čutov do prebujanje 6.

Kjer sami sebi postanemo gledališka igra, povezana s celoto. Kjer nas stimulira realnost in nadrealnost. Prostor prirejen za pot proti informaciji, ki leži v nas, nam je na dosegu, a nimamo pojma kaj bi to lahko bilo.
Morda ni dovolj pompozna za naš 6 čut ali čut ni dovolj natreniran, da bi jo lahko zaznal ali pa morda preveč gledamo, poslušamo, dotikamo, okušamo, vonjamo brez prestanka in ne zaznamo prostor vmes, kakor pavza med vdihom in izdihom; svetloba med koncem dneva, tik pred nočjo; tisto med moškim in žensko; kar je med preteklostjo in prihodnostjo; ko se zbudimo in še ne dvignemo vek; tisto tik preden obljubimo in tisto tik preden se zaljubimo…list se ne konča. Prostor nekje vmes je vsepovsod na tem svetu, v tej dimenziji.

TANKA ČISTA LINIJA, kjer je trenutek krožnica okoli nas, ki smo jo pravkar zaobkrožili.

Vprašanje realnosti je vodilo tega projekta, filozofija odpira vrata in seveda pušča vsa odprta. Neskončnost postane dom in tisto, kar je v nas naš cilj.
Kar je v nas je talent , volja in strah.
Vse troje pod roko vizije, z jezikom spodbude in v bitu srca lastne resnice, poda harmonijo.
Projekt, ki ne govori in razlaga, kakor moje razpletanje sedaj ampak daje in aktivira.

Ali je že čas?! Ali sem v času in je še kdo v njem, v tem trenutku, ki sedaj plapola in upa…strah je človeka, ne projekt. Izpelje ga lahko človek, ne on sam. Resnico, pa ima. Brez narobe in prav!

TANKA ČISTA LINIJA