Nedotaknjena

Modra obleka na polici leži. Čaka me. Negibna, zori.
Svetle pramene si mažem na tleh, ogledala razporejena v polkrogu zrejo v moje oči. Čutim bližino velikih prelomnic. Na sredini sem omamljena od življenja. Na sredini stoji otok miru in mehkobe. Na sredini je utrip, ki ga posluša utrip srca.
Na površini pa me je sram. Pozabim nanj. Pozabim na sredino, ki me živi. Pozabim na obleko ,ki je tam za te dni. Da se spomnim.
Ampak potem prideš ti, spremenim pogled in v soncu je odsev popolnosti. Modra obleka je dozorela. Ali sem dozorela jaz.

Majhne oči še vedno švigajo od ogledala do ogledala, prameni nevidni so sredino pobarvali. Tako je sreča nasmejala ustnice in obarvala lica v pomlad sredi jeseni, kostanja in ljudi, ki so vedno tam, da jih lahko imam rada.

Vse te dni, molčim..molčim, ko večina sliši besede in nakaze kaj si želim. Tako je sreča nedotaknjena in v sredini tam, kjer dom ima, za vedno v popolnem svetu bivanja.

Heeeeeeeeeeeej!!

ena oznaka, dve, tri in špetir. kdaj se odločiš vzeti svoje zamisli o kaj narediti, kdo biti, koga ljubiti in jih zaživeti kakor edino možno bivanje tega trenutka, prostora, občutka…
se ti ne zazdi, kdaj, priteče drveča voda, oplazi najprej stopala, še prijetno. potem gladina narašča in nad koleni vztrepeta mejnik med nogami in trupom. prižgejo se alarmi. misli sprožajo racionalne in neracionalne teorije o kaj ti je storiti, v trebuhu nekaj ščemi in govori brezbesedni jezik čutnosti, globoko pod kožo pa veter , zračnost, svoboda, da je ok, in pravi:look, baby. u wanna see what life is with u in it? the real purpose of your wishes and desires and goals? than u shouldnt be doing anything but let it bee without so called racional judgement. life is indimensional stuff. u dont even know what it is. nobody does. that is why magic, secrets, taboo, flames, power,ideas, possibilities r alive. if u wanna be the secret of u than see.just see. let it come to u with in time and its own flow. u know, woman. a flow as breath that is a breath of all around with u as one! arnt u all breathing same air, same source?
as this river rising , touching, being all over u. feel as if ur skin is only one taking it yet itfeels as if its flows inside and bringing it all to life. ur inside. ur mind, ur soul ,your feelings. its not about making a choice, really, its about accepting it. for u already made a choice and this is simply a reaction on it. but u do can make a choice of what u will wish for now. from now on.

No, tak je bil glas. ne moški ne ženski, glas. in sem si rekla, :Porque no!?
Nekoč, nikoli nisem šla na vlak, sedaj me vsake toliko odnese , z odprto knjigo in adrenalinom ob izdihu, da bi poskočila pred gospoda pred menoj in mu povedala, a ni noro, da sva tu, živa v vsemu kar bi lahko bila in sva. ljubim te, ljubim sebe, ljubim vse. a veš, še tistega, ki me grdo pogleda, kaj zabrusi ali naredi kar me zaboli. še tistega ljubim. ker, ko sem v tišini pred njim, čutim, ga nekaj tišči in bi rad le… le to kar lahko čutim jaz, sedaj.
Si pred menoj kot sodnik vsega sveta, gledaš me in nič ne rečeš. če si misliš , da sem nora, verjetno, mi ne poveš. usedem se, malo me stisne, da sem preveč ognja spustila v zrak, potem me ljubezen pogladi in pravi: tvoj svet je tak, in tvoj konekt ljubezni je skok v zrak.
pogledam skozi okno, na njeni površini odsev izda, starec pred menoj je zazrt vame, morda misli sem malo prismuknjena, noge imam v joga položaju, prekrižane, sezute podplate in rahla rdečica lic, navihan nasmešek odkriva igro znotraj, vendar vem, nisem skočila v zrak, ne zares. a se zazdi, sa si spregledal čezme, da si slišal, da ljubim. zdi se mi, da boš prišel domov in nekoga zato objel, morda celo kužeka spustil iz premajhnega pesjaka ali celo se odločil, da krav ne boš imel več na verigi, da je edino pravo bivanje pod soncem , na pašniku, da se počohajo, vohajo..zdi se mi, da se te je svet kamor lahko grem, dotaknil.
in ker si moj sodnik, ti po pravici v tišini, goreče povem, če je vse to prav boš vedel, ko prav ne bo imel tolažbe, razlage, izgovora o nasprotnem. ker je prav!
a morda je le vse ideja. ognjena ideja. v resnici, sva le sedela nasproti en drugega in bila. navznen normalna, zadržana človeka.
in tista reka od prej? kaj si želela povedati s tisto reko?
da včasih prepoznamo življenje zapleteno , razdvojeno. dvom. strah. in govorila sem o tistem, ko te nekaj hkrati ustavlja in poganja naprej. hotela sem povedati, da je vseprevečkrat življenje ,že očitno nastavljeno, pripravljeno in če bi ne gledala skozi prizmo predsodkov, bi lahko le čutila hvaležnost, kako je srčno, kako daje in inspirira.

hm…le to.

Dan se po temi pozna.

Pozdrav v svet brez sumnikov.
Nekaj casa smo komunicirali brez besed, ljuba je telekomunikacija. Je ze tako, da obstajajo prostori vmes. Med nama, med vdihom in izdihom, med palacinko in marmelado, korenino in zemljo, mislijo in besedo, dvema tonoma……

Moje ime je Nina Chaska Sonko. KAksno je tvoje ime? tisto, ki te spremlja iz meseca v mesec, obcutka v obcutek, zivljenja v zivljenje?
Kaj je zivljenje? Reka, ki tece preko, mimo, ob in nad necem, kar ni reka? Ali je zivljenje tisti prostor vmes, dotik dveh tujih si plasti. Dveh ljudi naprimer. Te imamo najraje, skoraj.

Sanjam o ljubezni, nekaj me navdihuje in tiste postave, ki mi lepijo oci nase plodijo trenutke, ko so nekje drugje, mi zakrite. Lepo je biti namisljen, izmisljen in v trenutkih resnicen, dokler se ne zgodi zivljenje teh dveh plasti, ko se podrgneta ena ob drugo.
Da besede zanetijo ogenj sem slisala, sedaj mi dajejo vrocino.
Poletje ima zamudo, se vedno sem v pomladi.

Dnevi se krajsajo, opazam, srce mi vedri in je nemo za kar bi ga rado nehote rezalo. Usodo si vsak organ sam kroji, vsak ima svoj sprozilec in vse kar lahko naredim je, da dam dih vse do njega. To pocnem.

Moj glas je pravi heroj, poje in se spoznava. Ponovno pomlajuje in sama z njim. Ceprav me drzi metati pusko v koruzo, kadar si izmislim je pred mano boj. Nocem tepsti, ne gre mi vec to, niti z jezikom.

Moja ura je moj dih, ta cas poznam in ga ne morem izgubiti.

Svet je lep in naj tak tudi ostane, juheeeeeeeeej..belinka, ne?

TANKA ČISTA LINIJA

En projekt se je prikrito zarastel nekam , nevem kam, ampak ga slišim kako non stop poje__USTVARi MEEEEE!!!!
Projekt , ki vsebuje potovanje preko 5 čutov do prebujanje 6.

Kjer sami sebi postanemo gledališka igra, povezana s celoto. Kjer nas stimulira realnost in nadrealnost. Prostor prirejen za pot proti informaciji, ki leži v nas, nam je na dosegu, a nimamo pojma kaj bi to lahko bilo.
Morda ni dovolj pompozna za naš 6 čut ali čut ni dovolj natreniran, da bi jo lahko zaznal ali pa morda preveč gledamo, poslušamo, dotikamo, okušamo, vonjamo brez prestanka in ne zaznamo prostor vmes, kakor pavza med vdihom in izdihom; svetloba med koncem dneva, tik pred nočjo; tisto med moškim in žensko; kar je med preteklostjo in prihodnostjo; ko se zbudimo in še ne dvignemo vek; tisto tik preden obljubimo in tisto tik preden se zaljubimo…list se ne konča. Prostor nekje vmes je vsepovsod na tem svetu, v tej dimenziji.

TANKA ČISTA LINIJA, kjer je trenutek krožnica okoli nas, ki smo jo pravkar zaobkrožili.

Vprašanje realnosti je vodilo tega projekta, filozofija odpira vrata in seveda pušča vsa odprta. Neskončnost postane dom in tisto, kar je v nas naš cilj.
Kar je v nas je talent , volja in strah.
Vse troje pod roko vizije, z jezikom spodbude in v bitu srca lastne resnice, poda harmonijo.
Projekt, ki ne govori in razlaga, kakor moje razpletanje sedaj ampak daje in aktivira.

Ali je že čas?! Ali sem v času in je še kdo v njem, v tem trenutku, ki sedaj plapola in upa…strah je človeka, ne projekt. Izpelje ga lahko človek, ne on sam. Resnico, pa ima. Brez narobe in prav!

TANKA ČISTA LINIJA

Saturday night farewell

INTO MY ARMS

Vedno in povsod

V omari ležijo neki stari puloverji. Premajhni, preraztegnjeni, obrabljeni , izživeti.
Stari kosi, ne vsi, zapustijo dom in gredo v drugega ali…
Oblačila kakor telesa. Imajo rok trajanja. A kakor ti puloverji , ne vsi?!
Mar je vsemu tako?
Hm…včasih se mi zazdi, da je ne le dan ampak cela življenska pot en mali pljunek v , kar življenje morda je…se zazdi in potegne, kakor , da bi dvignil čep v bazenu..
In se nikamor več ne mudi. Če že zagrizeš v vabo tega tempa.
Bazeeeeeeeeen!!! glp…spet se spomnim..balončki iz ust in nosa, pod gladino, gledanje kako lebdijo proti vrhu gladine, kjer se kot veseli otroci razpočijo zarad preveč smehaaaa!!!
Bazen, voda, morje, reja, jezerooo…hm..MORJEEEEEEEEE, madona v vodo se moram kmalu potopiti in tam malo ostati.