Danes bom SuperMan

Danes se oddajam iz sluuzbenega racunalnika, zato ni sumnikov.

Poiskala sem sluzbo.

Nekega dne sem se odpravila v del Salvadorja, ki mi je najljubsi San Antonio. Sla od vrat do vrat. V parih urah sem dobila dve sluzbi in se na koncu odlocila za delo receptorja v international Guesthouse, kjer servirajo odlicen zajtrk, moj najljubsi obrok…arrrrrrrr. Nahaja se v starem delu centralnega jedra. Pelurinho je na njegovi desni, ce priplavas po morju. Ima stare arhitekturne hiske, ki so posajene na bregovih hribckastih tal. Stari omet se nekje drzi obledelo barvo. Od modre do rdece, oranzne, rumene, zelene. Iz nje strlijo zaplate sivega betona, na stresnem delu so stolpici, okraseni na vsaki hiski drugace. Prava umetniska dela, v obikah roz, ljudi, angelov, zivali. Nad okenskimi oboki, vrati..hm… Pa grmicasti drevesi posajeni pred njimi v zivih cvetnih barvah.
Na eni strani se hise naslanjajo na lep razgled, ki sije preko starega pristanisca, vodnega morskega polja, cez otok do jedra soncnega zahoda, ki zliva taksne spektakularne slike v oci, da te zaboli.Presezke dobiva zaradi oblakov, ki zadrzijo svetlobne zarke, jih koncentrirajo, da med njimi streljajo s silnimi zlatordecimi niansami. Med zarki se trosi meglicasti prah, ki da misliti nad nami obstaja nekaj bozanskega. Najbolj navaden in prazen clovek, bo imel drugacen vdih pred tem.
Tam je en trg, kjer zjutraj , ko vse se spi polezavajo kuzki in beraci…vsi skupaj, psi in ljudje na klopcah ali kartonskih posteljah. Pot mi zavije tja vsako delovno jutro.
Loco(starejsi labradorec) me spremlja do pekarne, potem dvigne pogled nad smrckom, posnufa z njim in pravi v pasjem jeziku:” Nina greva se malo naokoli!” in greva do tega trga. Tam spegam cez kovano ograjo v se zaspano morje, on polula vse vogale, prebrska vse smeti, ki se imajo vonj vcerajsnjih obglodanih vecerij.
Posedanje pred cerkvijo , ki je na pragu pred zopet gosto naseljenim mestom, je meditativno in naravnost obozujem te zacetke se pred 7 zjutraj. Ce prej nikoli nisem marala niti misli o sluzbi, jo sedaj zelo cenim. sem razpuscena organizatorka v svobodi in vsak razlog, ki te vrze pokonci s soncem in narise tako veselje v tega kosmatinca in moje srce je vredno spostovanja in dela. jajaja.

Leta tecejo, moja mladost se vedno traja in nagajiva Nina pometa z energijo tudi z najmlajsimi. Pozitivnost se na tak nacin kot so opisana jutra usede vame in sije.

Ce po sluzbi ne zajadram na obalo, se vrnem do klopce na tem istem trgu s kaksno prijateljico ali sama in cakam , da sonce pade in se sele potem usedem v bus, ki me sanjavo odpelje domov.  smesno, kako mi je vcasih ali vedno bolj tezje iti domov.
Razmisljam o prihodnosti, kako sem se razvila, kaj si dovolila, da me dela srecno in kako bo to vplivalo na mojo prihodnost in dolocene zelje, ki jih imam. Rada imam premikanje in nestalnost. Notri se stvari razvijajo, kadar se premikam. Cutim obetavnost , kadar potujem, zacenjam na novo..kadar stvari niso sigurne. Ko se zivljenje enkrat povije v navado ali v predvidljivost  vstopim v del utrujenosti, zaspanosti in blokade.

Imam vizo do 11.junija. vendar bom ostala nekaj dni dlje, da prezivim se rojstni dan od Ane Paole..s katero prezivljava veliko casa skupaj..v glavnem na plazi.
Mami se vedno upa, da se Nina nekega dne zresni in vrne domov, ter ustvari normalno zivljenje…ki pa je po besedah sodelujocih v Sloveniji, s slovenskim fantom, sluzbo..ne hoditi prevec okoli in tako..
Potem sledi moja obrazlozitev kako sama dojemem stvari in se na drugi strani slisi HM…..
Vendar je vedno nehvalezno postavljati prihodnost v okvirju saj se z vsako spremembo, ki prihruli v tvoje zivljenje postavljajo nove sprejemljivosti.

Delo je na izi, tako ,da mi dovoli precej prostega casa in to je natancno, kar sem zelela, a bi lahko zraven se pisala. A se mi je ustavilo in se tepem po glavi, ker sem si drugace pestavljala ta del poti, preden se vrnem domov.
Da bo knjiga kmalu zakljucena, se ni videti. Prvo se je zivljenje popolnoma spremenilo in tista spirituana nit tece po drugih kolesih . Pravtako sem zopet prevec okupirana z ljudmi in to mi niti malo ne pomaga. A kdo bi pricakoval, da se bo tako razpletlo. Da se bo tako toplo odvilo. Kadar nekaj pricakujes, oziroma bolj natancno planiras, se postavijo stvari naokoli. Recept sestavljen v drugem okolju nima enakih moznosti za uspeh v novem. Faktor nepredvidljivosti, delovanje nevidnih magicnih sil energije, privlacnost misli..
vedno pozabim na vse zeljeno od nekoc, ki se se mora zgoditi..
Potem se dogaja in se sprasujem, pa od kod tao sedaj, ko imam v mislih druge reci..tezko se mi je izprezti v pravem trenutku in jezditi konja, ki je pod menoj bez misli o avtu, ki naj bi sedela rada…grrr..
i just love this life even thoe its playing ruff somethimes!!!! YEAHHH
see ya soon, kisses

Smesno, ne!?

En poseben sončni zahod…

Kadar grem po cesti proti plaži se mi zatika pogled na vseh mogočih situacijah , ki so običajne. A vidim jih v detajle. V malenkosti. Te so našle ostrino. Nabrušene oči dobro sodelujejo s trenutki. Misli ne hitijo.
Nedelja je. Sonce, ki je grelo je preden je potonilo napravilo spektakel uhajajočih svetlih žarkov med katerimi so lebdeli trans barvni , kakor notranjost ostrig, geometrijski liki.
Čarali so v notranjost. Zibajoča barka je postal ploveč otoček. Poleg mene pa lep človek, ki ješele uro pred tem stopil v moje življenje. Zapletla sva se s tišino in požirala vsemogočje. Čutila sem, kako drugače je zanj. Njegova bežna odsotnost ga je pahnila tja med sončne igralce, a je kmalu prišel nazaj. En spogled in šla sem nazaj..v biti sama z vsem. Nič nisem hotela, nič si želela. Povabljena zopet v ples popolnosti.
Predrte so vse ovire v takšnih trenutkih. Igra simfonični orkester..jecljanje visokih tonov se skritalizira v violino, v zatonu bobnanje valov v ritem…vsi objeti v slavnost…hm…in so šle vse beside, vsak vzrok. Potem je oljnata globina zarezala v temnino, skočila svav ocean in se igraje vrnila nazaj v družbo.
Dal je močan objem v odhodu. 
Dež z bliski je napolnil ulice z deževnico..avtomobili napol potopljeni. Ruta na glavi je varovala a ne pred mokroto..pred dotikom. 
Sedaj diši, pizza v 5 minutah je pripravljena. Ana Paula že špega v pečico. Mislim, da je čas.

Cmok..

–nekaj časa nazaj, ko me je v zibeki narave prebjal sončni vzhod..mmm

Nov BLOG

A true story iz vsakodnevnega življenja v Braziliji.
V angleščini. Nič ni bolj posebnega od tistega posebnega.
Povabljeni
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA..jaz grem kar sedaj

A getto girl

Sem. Bilo je varno in brez misli o nevarnosti. Od danes naprej bom pozorna na detajle in na potencialne zamaskirane poteze.

Dan je bil prelep. Včeraj smo na divjali in plesali, plavali sredi noči, ker je bila fešta na plaži, z dvema odroma. Eden v vodi, do tja smo plavali in plesali v morju, drugi pa ob vodi, kjer smo se bolj konkretno poigravali z miganjem bokov na pesku. Samba.

Skol je bil na sporedu(pivo). Zbralo se nas je kar nekaj. In v družbi je vedno veliko geyev, kar da poseben pečat. Nikoli prej nisem imela prilike biti toliko v njihovi družbii n vam povem,da jih obožujem, vsaj te..in Dido je itak najmoški zame, čeprav njemu tudi brenkajo v glavi moški…:)

Imajo velik vpliv na to, da se še bolj počutim ženska. Cartajo in skrbijo zame, so igrivi in nasmejani, se hihitajo in zavijajo v sklepih tipične gey premike…hm…in ponosni so na to.

Končali smo pri nas doma..cela hiša se je napolnila. Zjutraj se prebudim, toliko da koga ne pohodim, ko se že prislika lepi Dan in se počasi odpravimo na plažo, kjer smo vedrili cel dan.  Rada plavam daleč do zasidranih lesenih čolnov, se povzpnem na krov in sončim, Danes ni bilo izjeme. Ponovno tja in vse 4 od sebe. Približa se fant, ki se izkaže za nevsiljivega sogovorca, končamo 3 ,z ledenim pivom v roki sredi morja. Jaz na barki onadva pod njo. Poslovim se, ko me še povabijo na ribo, a sem odplavala v svojo smer do čokoladne barbikaste Ane PAule, ki je poleg LArise(ki nevem kje se potika zadnje dni) postala moja zaupnica.

Sprejela sem Danovo igro in sva se potapljala vedno globlje in globlje, kdo zmore še bolj globoko na dno po pesek za dokaz…zabavno. Kmalu sem končala on je nadaljeval in me učil še nekaj podvodnih vragolij.

Ostali smo brez besed popolnoma predani padanju sonca za triglavskim oblakom…počasi do avtobusa in domov. Dan se poslovi, Ana  me je pospremila in še vedno pred menoj krtači svoje podaljšane lase.V2 dneh ji je uspelo narediti ogromen dred…grrrrr.

Prišli sva domov , se usedli in spili vodo, ko se zasliši pok pok pok pok pok in še malo njih, ljudje so zbežali z ulic, okna so se zapirala, pravtako najino, postavili sva se na prste, da bi lahko špegale skozi odprtino..bilo je streljanje in dva so odpeljali..eno truplo je ležalo nedaleč stran v ulici, ki se v kotu 90 stopinj obrne proti morski strani…adrenalin je naplavil na površje…leteli sva na teraso , kjer sva imeli popoln razgled na situacijo…ženska je padla v šok, verjetno njegova punca, žena, dva moška sta jo zagrabila in odpeljala zvito v krču…

Ura od zgornjega pisanja se je prestavila za več kot uro časa naprej. Več informacij je pred menoj, ki so objavljene na internetu. Streljali so  na 17 letnega mladeniča, ki je umrl. Med streljanjem so bili ranjeni še 4. 13 letni fant, 33 letna ženska, 56 letni gospod in 22 fant. vsi so v bolnici, več informacij razen, da gre za obračun med dilerji, ni.

Karkoli sem videli se me čutveno ni dotaknilo, vse se zdi daleč od resničnosti a vendar se je zgodilo nekomu pred mojimi očmi.

Spekli smo pizzo in nadaljevali z življenjem normalno. Ker je bil danes prelep dan, govorila sem z ljubo Adelo, pa z Marto in NIno iz Mehike…hm..nostalgija ni otožna, spomini so lepi in ljudje se imamo radi. Kaj več najpričakujem…eni se ljubimo medtem , ko drugi umirajo. Življenje je tako in ga je potrebno takšnega sprejeti, Sedaj razumem vezi v Row Row družini popolnoma drugače, zakaj ta globoka veza med njimi, zakaj se tako pazijo…hm…drug svet. Drugo življenje…koliko jih še lahko imam v tem telesu!?!?

cmoki poki

Ana pravi , da se te stvari dogajajo zaradi droge.

Sedaj se vrača Dido..

Utrujena sem, bile je lep dan in kakšen je bil njegov konec. Spat grem

cmok

Ljubezenska zgodba ob 7.00

Row Row familia

Del RowRow družine kot se nam je nadelo ime. Dan, lepotec, zadržan a ljubezniv, miren in skrivnosten, Larisa kakor metulj katere vsak bi rad bil cvet, je energija brez meja, prelepa, Dido, vse zna, samouk 5 jezikov(kmalu sledi slovenščina:)), lep, iznajdljiv, preprost in čarovnik življenja, Ana Paoula, popolna čokoladna kraljica, iz katere jasno tečejo misli in ljubezen, ne pozna ovir in  sledi srcu, Diego, postaven in lep kakor vsi v družini, se je nalezel čukamahawa jezika, nasmeh je njegov zaščitni znak, ima srce za enega, ki ga čaka, Nina, ena blontna slovenka vpletena v kito brazilcev. enaka jim je, je ena izmed njih.Azucar, dobrota se kali iz njegovih posebnih oči, njegovi objemi so zmeraj na sporedu in usluga mu ne dela dolga..hm..

Zaljubljena sem v vsakega posebej. so brezkompromisni v kaj je prav in kaj ne. scre je merilo vsakega in spoštovanje je reka v kateri se kopamo. ljubimo se brez da se motimo. vsak dan posebej. hm…

Na slikcah manjkajo, še sledijo utrinki.

(dolgo me ni bilo, sem živela.pardon :))