MAlo mede, pogrešam morje, valove, ki bi se mi zabijali ob požgano kožo in vreto notranjost, tist slani občutek in malo pobalinskih avantur, morske kraljice!! Ar… Drugače pa je ustvarjalno in srečno biti tu in kopati po notranjih zakladnicah, ter dajati pomen tistemu, kar je pa res pomembno! Sedaj!!!
Poljub
Petje kosa, prav sedaj.
odprt razgled nad Savinjski raj.
Gole noge in kaj več, brez da zebe.
Lahkost odločitev, ki jih izprežem.
Prijatelj ali dva, ki vem, da prihajata.
Sladoled, v juhico stopljen.
večer, nedelja, ki v nov podvig gre.
Slovenija mika, mika svet. Mikaš me ti in mika me jaz.
lahko noč med odprtimi okni, med rožami in z metuljevim konjem v tja. Kjer bi rada bila!
Smo delovni in nas odnasa pomlad. Smo povsod in nismo nikjer.
Kdo je to mi vsi!?
Ja, mar vi vsak dan iste direktive misli zivite in iste poti, besede, dejanja ubirate?!
No!!!
Zivimo kot, da nas je mnogo in se mnogi notri pritozujejo, zakaj uporabljamo navade navadne ure in dneva in noci, ko pa ne uporabljamo navad, ki bi se lahko tako merile. In bi potem nikdar ne zmanjkalo nicesar in bi se kaj prej dokoncalo..a ne!? Da moram spat je vcasih zelo neumno in se bolj, ko to uvidim, pa se se kar spravljam pod kovter in stiskam ucke in klicem sanje!!! Arrrrrrrr…kaksna navadna navada!
Nazdravje!
Hihihiii:), madona na prelepem kosu Zemlje zivim! Tnx, mwa
Zadnji korak. Mar ni bil vzdignjen za zadnji izdih v kaj bom?!
Kam pa me je ponesel, malo drugam od , kar sem mislila bi naj bilo.
A morda še nisem prispela?! Pa kako ali nisem vedno že tam?!
Če pa bi bila, v tistem iz mislih skovano, potem bi vedela, da sem prišla!? In takrat!? Bi se ustavila?!
Tisto o kam greš in da nekam prideš me rahlo zbega. Ker le nekaj končati ima lahko , da se začne.
Pa seštevam vse, kar je bilo in ni konca. Še več, se le nadaljuje. Nikoli ne preneha ali ustavi. Čeprav sem že tolikokrat bila v kar sem kdaj si zadala, da bom usmerila korak, bila, doživela.
Tudi to, kar si želim, idealiziram se ne neha. Kopiči se in prej preganja kakor premočan veter čebelo, da mora poiskati zavetje. Naj se ta veter pomiri, potem pa nazaj na poljane dneva in noči.
Kdo pa si ti, ki me o tem sprašuješ, me na nekaj , kar ni opozarjaš in priganjaš!? Kaj..
(se nadaljuje)
Na dnevnem sporedu je sprehod. Ista pot, drugačen zanos.
Vrba ob reki je gostila pevca. Bil je kos. Postala sem, poslušala.
Izjemen talent, pripomni misel. Strinjam se.
Gledam sonce , ki reže skozi sveže popopkanih vej.
Tako romantično navita, padem v smeh.
Je KOS in njegov popoln koncert.
Medtem, ko je pel, kupček pod sabo je spustil.
Nobenemu nič, razprl krila in odletel.
Tak je, popolno živ!
KOS!
In grem naprej!
Juhej!