Porrrrrrrrrraaaaaaa!!!!

¨Porra!¨, se dere Larisa…punckasta mlada zenska¨22 let, ki se je zapletla v moje zivljenje in je v mnogih pogledih velik navdih. Za njo pihlja veter preteklosti. Kakor , da bi se zbudila iz leta 40, zakorakala s svojim carmom v sedanjost in omrezila vsakogar s svojo mistiko, zenstvenostjo, ki kakor, da ima se vecjo moc, ko pljune na cesto med tem ko srkava pivo in se krohotava, se bolj ,ko se postavi v svojo elegantno pozo, naslonjena na steno s svigajocimi ocmi, ki jih v zapeljivem rittmu zakrivajo veke z dolgimi trepalnicami. Priviha koticke ust proti nebu in naredi najbolj nepricakovano stvar. Punkne!! Ni besede, ki bi lahko bila bolj sladka , ter opisala nekaj kar je vedno povezano s sramom, skrivanjem, ter naravo.:) Larisa!!!

 Nima strahu je izjemno inteligentna, senzibilna..Pravi cvet v svetu, kjer se te lastnosti ne pokazejo preveckrat. Pravo drevo kreposti v svetu, kjer so te lastnosti glavne jedi na jedilniku zivljenja.

Vstopila sem v njen svet. Prezivela zadnji nekaj dni intezivno z njo, v Salvadorju. Spoznala njeno mami, ki zivi v majhnem stanovanju skritem za ozko ulicico, ki se odpre izza zeleznih vrat. Tam na steni 6 kletk in prepevajoci ptici. Me je stisnilo, a sem dojela, da so tam da omilijo dom z energijo paradiza, sveta, pravicnega in neznega do mati samohranilke. Njena mati je  pesnik, ki v krutosti zivljenja opeva romantiko. in Tako izgleda njihov dom. Notranjost je temna in strop iz salonitk pusca lakukarace, da prosto dihajo v istem prostoru. Ti scurki do kakor muhe v Braziliji, a se zdijo nenevarni ceprav so ogromni..Se dobro, da je med prvimi lastnosti , ki jih imam ljubljenje vseh zivali.
Ptici pojejo in je eden,Raaulo, crn kakor vecina ljudi tu, popolnooma osmojenega perja, ki te poklice se ti nastavi, da ga cartas. Je kakor majhna vrana, odvisna od dotika.
Larisa skoci na mami, je ljubezen brez meja. Zivljenje je tezko, a nasmeh je zelezen in dobrosrcnost me je takoj pogrela. Njena mami me je sprejela za svojo, skuhala odlicno kosilo in guajabin sok, ki je med ljubsimi.
Potrkali vsa na vrata in zaslikal se je iskriv obraz, bel nasmeh in uau, kaksne oci!!! Dido, umetnik, ki je sele pred 5  leti odkril svoj talent risanja in tako s kompresorjem piha brave na majice in brez tezav in omejitev narise vse. Govori nemsko, anglesko, spansko, italijansko, seveda portugalsko in sedaj se uci japonsko..malo mi je razlagal logiko in sem se sama navdusena nad prakticnostjo, ki jo gramatika jezika nosi..posebnost Dida je, da se vse jezike nauci sam. Kupi slovarje, delovne zvezke in uporabi zagnano radovednost , da ga pelje v znanje. Je gey z vec ljubimci. Med zivljenja mu tece iz ust. Se prikaze iskreno zaljubljen v lepoto, v katerikoli obliki. Takoj mi je bil blizu in bi lahko klepetala z njim ure in ure, a je prisel ¨novi¨ljubimec in smo se odpravili na koncert jazz bande, kjer sem prvic imela priloznost videti¨virtuoza¨na basu, ki uporablja svojo debelo 6 strunsko basovko kakor kitaro..se nikdar prej tako.;.tako je zasedba bila sestavljena iz dveh basov, od katerih se je eden obnasal kakor kitara in perkasonist, uaaaau..pravi sportnik!! Da takole vrtis ritme, zahtevne, iz\pod svojih nog, rok, brez prestanka in s tako intenziteto, ki je plavala pod dinamicnim dotikom..prijetno boli v usesih, tako posebno!! Prijeten vecer se je zakljucil v hisi Diega, mladega profesorja, ki pravkar kuha kosillo…prava poslastica spoznati vegeterjanca, kij e hkrati zagrizen sportnik!!!

Larisin krog ljudi je zelo prijeten in sprejeli so me luksuzno!!!
Danes pa je vseeno cas, da se vrnem v Arembepe…Morda ostati v Braziliji, se zatika nekje v grlu..morda res..postaja vse tezje iti..veliko je tu za spoznati, se nauciti,  doziveti. Zemlja ponuja vse. Salvador se je izkazal za junglasto mesto, ki premore idilicne predele mesta, primerne za sanjanje v lastnem apartamentu, se namakati v morju, ki sladi vroc zrak. Stiskati sveze in posebne okuse sokov v usta, imeti ljubezensko avanturo in pisati o svojem potapljanju v zivljenjske izkusnje..se potem spet vrniti na povrsje Biti in zopet jadrati v emocijah, drugace.

hm….veter piha skozi priprto okno, ventilator brenci, glasba Naçau Zumbei spremlja, vonj paradiznika in cesna me dviguje, Larisa priplese in s prsti pocuka za lase…lepa je, lepo je zivljenje. Ali sanjam, Ali zivim..kje sem ce res sem..tako drugace je vse, drugace kot so me ucili, drugace kot so govorili in govorijo, da zivljenje je.

Tako lepo je..tako toplo..in vse je pred menoj..se vse te postaje kaj sem, kaj zmorem , kaj zelim… zakaj bi kdo se ustavil sploh kdajkoli, cemu!? Mar ni to zivljenje ostati vecno pri miru v sebi in vecno premikajoc z vsemi?!..Kakor narava, kakor zvezda, ki je navidezno primiru a opazujoce oci lahko stejejo njene blinke!!! Nina blinka..vidno in je hkrati pri miru, vedno ista v sebi..

hm…je tako lepo in tako toplo.

Arembebe

Noci so tople in ni potrebno pokrivalo, le lezisce in kratka oblacila bi lahko bila dovolj skoraj vsako noc..raj obstaja..kaj je potrebno za ziveti v raju? Prostor zunaj tebe mora vibrirati s prostorom v tebi..je enacba kakor ima vsaka stvar za svoj obstoj svojo enacbo, ki pa je vedno bolj podobna eni skupni, tako imajo relacije svoje enacbe. ena in ena je dve..potem imajo sestevki svojo vibriranje..rezultat spet prinese svoje stevilo, ki se zacne zapletati z drugimi, novimi in tako se gradi svet v stevilkah, svet v barvah, svet v emocijah, svet v logiki..ena plus ena cegarkoli.
Ne uporabljam sandalov za nic drugega kot iti v mesto ali na poti do vode, ker pesek pece od vrocine. Koza se barva. danes nisem nalila zascite v pore in se pozabila v casu ko smo klepetali v cisti reki, cisto blizu morja. Je obicaj, ki ga vsi uporabljamo, da se nauzijemo morja in modrine, potapljamo pod valove in potem v reko sto metrov stran. Zivljenje tu poteka brez elektrike, i8mamo baterijo, ki polni luc, da se po zaspanem dnevu prizge druga luc. Maestro,Ivan, ki zivi tu, je ucitelj perkasnov in ure potekajo vsak dan, naberemo se ¨nakljucno¨¨ in nas vodi..bobni vseh vrst..pridruzijo se glasovi. Koza ljudi je osmojena in da poseben priokus tem vsem izkusnjam tu, na katere naletim. Po resnici povem, da vodi zelo moska energija, in ni cudno da so odnosi tako bazirani na sexu, tipi imajo direkten pristop in ne sparajo z dejanji ali besedami..mal je zapleteno v dolocenih situacijah, ker je doisljija v meni zgradila en okvir v katerem se gibljem kadar naletim na kaksno tako direktno dejanje..in je treba z Brazilci paziti. so zeeeelo posesivni in bi se takoj stepli..auvc..No Nina se zelo uci.. vodijo jih emocije, vsaj mlajse.okoli 25. Se mi zazdi vcasih da sem tisoc let nazaj..prvinsko je. Fantje gredo s harpunami v morje ulovijo ribe, zenske skuhamo, ali pa me delamo dreamcatcherje oni pa kuhajo..seveda ima vsaka pravljica svoje dobre in svoje manj dobre lastnosti. Ostajam odprtih oci in me resnicno veseli, da sem lahko del vseh teh drugacnosti..imela sem nekaj ur Capoere, njihovega bojnega plesa..uaaau..in gre gre..!!!
Turi ritmika se je izboljsala, vcasih sem imela vedno probleme z ritmiko, nisem poslusala. Tu se ujamem v plavanju z vsemiu drugimi tolkaci v najbolj tezkih ritmicnih igrah. dirigent je odlicen in strasten. zahteva srce v bobnu!!!
Sadja je dovolj, banane, ananasi, vodi kokos, ki ja naj naj, mango, papaja, in kup ful cudnih sadezej.ki so odlicni!!! Glavna jed so rakci, riz, ribe, fizol..pije se temno vino, ful sladko, kacasa z limono ali drugimi sadnii dodatki in vodaaaa!
Caka se sezona zelv, vendar nekatere prihajajo ponoci in valijo, potem se prikazejo majhne, ki hitijo proti globina morja. pa jim pomagamo, jajaja!!
Ta hippi vilage, je znana po vsem svetu zaradi 70 ko so sem prihajali mick Jagger in Janis Joplin in se drugi..Hise so preproste, velike majcene, brez skrbi ce manjka del strehe, zaradi ciste reke je prostor idealen za ta nacin zivljenja. Sice se ne predtavljam preziveti dolgo casa tako, je pa popolno za ljubezenske zgodbe, kakor vse te dolge plaze pod palmami in belino peska, energijo, ki ji ni primere.
hm…cmok..z mislimi sem ze drugje. danes nimajo obstanka, vceraj sem napisala nekaj strani, ki so me pahnile v globino. tam pocivam in se dvignem na povrsino, da pogledam kaj se dogaja, vendar je velik del zopet v globini, je trenutek v zivljenju za te reci, ko se rojevajo vsa ta spoznanja iz nabranih izkusenj in gradijo zgodbo , ki jo bom delila z vami med platnicami.

Arrrrr..grem zaplavati..

Salvador.

Dva zoba, ali preslikava Machu Pichu ali usta delfina in verjetno še sto drugih primerjav z slavnimi gorami na Cobacabani. Sonce peče, ljudje so veseli in radi ob njej. Občutek sentimentalnosti je v njihovih besedah, ko govorijo o Cobacabani. Domačini so navezani nanjo in je najlepša plaža na svetu. Tekaška steza je polna ljubiteljev zdravega telesa,katerih tek se iosvežilno zaključi za eno mizo prodajalca svežih, mrzlih kokosov.

Niti predstavljam si ne, kako žalostni bi bili če bi videli celo resnico. L Namreč, plaža sama ali pesek je lep, vendar tisto, kar naj bi plažo naredilo lepo je po mojem voda ob njej, saj plaža se itak prekrije z ljudmi in ti ponavadi zasadijo svoje poglede v daljnost vodnega miru. Tu pa leži žalost, saj je voda zelena. Mrtvo zelena se je zazdela mojemu srcu, ki bi najraje zajokal. Veliko zaradi pričakovanja, da grem v Raj in veliko, ker sem morda že našla svoj raj na Zemlji v Mehiki in v Tulumu. Tja sem takoj zajadrala s spominom, v tisti turkiz in resničen paradiž.

Vrnila sem se nazaj, stresla glavo in odvrgla obleke. Stopicanje proti atlantiku je bilo račjemu gibanju podobno. Celo telo se je upiralo. Vendarle s stopali v vodi, nežni valovi, a popoln upor in nisem oprala več kakor le kolena in šla nazaj na sončno prhanje. Raje da me hladijo kaplje, ki jih stisne sonce iz mene kakor to morje.

Verjetno je težko nekaterim sprejeti “manj” od kar so imeli. In tako lahko rečem, da kasneje obstaja možnost, ne imeti nič. A v tem trenutku mojega življenja se vse podvaja temu. NIč ,raje kakor manj!!

Rio de Jaineiro ima prijetno vibriranje. Ima možnosti ima belino med črnino, ima pridih delavnostii n želje po izražanju, ima ženstveno perfekcijo in otroško ljubljenost na tej moško energetski Zemlji. Vsaj napram Salvadorju, kjer sem sedaj že kak teden. Nastanjena sem v starem historčinem delu-Pelurinho, kjer se največ piše o prodajanju suženjstva in o sambi,o religiji, ki so jo črne strasti skrile pod okrilje posiljene katoliške vere. Samba je verjetno glavni predmet. Nekaj znani h šol , kjer so obvezno ponujene tudi ure perkašonistov. Salvador , mesto bobna.

Tu je znana banda, ki je zaslovela v svetu z videom Michale Jacksona, še vedno igrajo po ulicah s svojim dirigentom, silovito dvigujejo v zrak bobne brazilskih barv in udarjajo v bele opne. Za njimi se v ritmu zvijajo napol gola telesa, izklesana kakor večina, pridružujejo pa se jim vsi, turisti, domačini, vsi in potem nadaljujeo po ulicah Pelurinha..prelepo, in boben zaseka v drobovje in premakne srce. Uaaaaau!!!

Pravijo Barra je najlepša plaža..hm…grem pogledam, polna dežnikov, polna ljudi, a sprejmem. Če bi ne lulali cele noči ob teh robovih, bi me morda gužva ne motila, a tako sem bila prisiljena biti bolj blizu teh vonjav in sem se raje pobrala. Vzela bus do kamor je šlo. Tam pa se je odprlo. Večji valovi, surfi, kajti in kilometri divjega,,,jajaj…to je bolj moj stil ..še vedno seveda s konicami zamaškov, kjer valove preglasijo gostilne, in gomile ljudi, a se potem sprosti in si kakor sam..sonce na eni strani oslepi in ostanejo le silhuete med meglicami vode, ki jo spuščajo valovi nad nas. Pituba ime plaže in druge.

Samba. Osnovni korak z vrtljivimi stopali je hitro naučen, če pa te ob sebe stisne še kak prelep domačin potem se ta sexi ples kmalu znajde med tvojimi najljubšimi..:)

Energija Salvadorja je zelo moška. Fizična in napol slečena telesa, prelepa ali posebna v svoji obliki, kakor je naprimer tipična ženska silhuela iz mnogih starih najdbišč, široooookimi boki, in prsi, majhna in zaobljena..kakor vrtljiva plesalka, ki se ne more več prepogniti a za sambo nima težav…pomagajo narediti ulice še bolj erotične. Ni ga najbolj zabljenega telesa, ki bi ne hodil ponosno in slečeno tu. Estetika je tujka in kakršnakoli perfekcija je precej stran.

Energija je popolnoma drugačna od Peruja ali Mehike. Argentina se je pravtako zdela precej bolj nežna.

Izkušnje parih deklet mi govorijo, da za popolnimi telesi in stereotipom velikega penisa ni kaj veliko več. Glave naj bi bile puhle in srce trdo. Je res!? No, kaj smo se naučili.,..ni nam soditi. Sami smo del vsega in sami nosimo vse v sebi. In na tej Zemlji je vse tudi prikazano v svojih prostorih, svoji klimi in času. Verjamem , da imajo stvari svoje navidezne dualizme, ko se spustiš globje pa se najde še kaj drugačnega. Bi lahko tukaj popolnost površine za svojo protiutež nosi madež pomanjkanja globine?!?!?

Hm..Jamajka, ga kličejo…tu živi4 leta in prodaja pivo, kokose, stole, ležalnike, marele na plaži Barre. En večer imamo roštilj večer na plaži in mi reče če grem z njim po pivo. Seveda!!! Govoriva in govoriva, ko pravi, a si zaljubljena?! Rečem, NE!, Pravi, men se zdi, da bi se bilo fajn zaljubiti vate!! Hehehe..kakšne izbire besed!!! In sva se po nekaj minutnem zabavanju z besedami pomirila, da bova le prijatelja. Očitno je sex tu zelo odprt in je pod besedo ljubezen. Veliko ljudi živi še vedno od suženjstva. V tem času predvsem od prodaje ženskih teles tujcem, kot happy ending escort- takšna je resnica. Italijani so obkroženi lastniki in še mnogi drugi..vročina in moška energija Zemlje da tem demonom vso pravico živeti ti kot normala..podobno Kuba, kakor se je spomnim.

A naj dokončam zgodbo z Jamajko..prijeten, ne preveč zgovoren 27 letnik je kljub svojim poskusom imeti kakšno avanturco, bil prijetena družba z dobrim in velikim srcem.

Samba la bamba, kmal več podrobnosti o detajlih….wrrrrrrr črrn kakalaughhdgvsm ups

Argentina, Brasil

AAAAAAAAAAAAAAAAA…zdej kričim na glas, ker vem,da me ne sliši niti ena vas doma na slovenskem. Tam, kjer se trga nebo in po snegu, ki ga nasipa več kot le za dlan na debelo, sonce priveže nase pomlad in v enem dnevu spremeni idilo smučarskih planin v en zelen travnik sijočih rastlin…tako nekako,
Od mojih korakov se stran odbijajo le kapljice pota…toliko jih je, da se zlivajo v rečice in po gubicah zlivajo proti jugu mojega telesa, proti tlom. Stopinj samo ponoči je med 25 in 30..vendar je zrak prijetnejši za pljuča kakor v Argentini. Morda, ker je v zraku še kaj drugega kot le zračne kapljice, hehehe…morda, morda, morda, je tam še veliko več.

Prečkali smo mejo. Še prej preživeli dan na Argentinski strani magičnih slapov Iguazu..Uaaaaaau…kakšna moč vode, ki mirno teče in potem kot, da se ji utrga v divji ples, na to ritemsko sambo se zakadi v prašne kaplje, ki se dvigajo nad drvečimi vodnimi trakovi. Slapovi so neusahljivi in neprekinjeni…stečejo ob rjavo rdečih skalah med bujnim zelenjem in se parijo med seboj…
Tam živijo samozadostno in se ne dajo motiti že stoletja…UAaaau..kakšna veličina te mojstrovine, kjer solze pridejo na oči pogumnim dedcem. A ni kaj, narava zmaga in stali še tako ledene.
Majhne ptičice se spuščajo strumno ob padcih vode v samo parno zmes nad dotikom vode s skalami v globini in tik pred njimi zajadrajo 90 stopinj v deročnost, pod slapove..A tam kdo lahko živi?!?! KAj se skriva za temi zavesami, morda res kakšna misteriozna pravljičnost?!?! Wiiiiiiii…
Naj še dodam, da sem tam med navdušenim gledanjem in srkanjem postala lizika sladkobe in slanobe lačnim metuljem, ki so brez strahu sidrali svoje kljunčke v kožo in tam ostajali, medtem , ko sem sama izkoriščala njih za fotke…kakšen angelski občutek, čutiti plahutanje njihovih kril na mokri koži.
Pred samim glavnim odrom, kjer je padalo največ silovite vode je mostičasta cesta, da se ppobližje spoznaš z njimi. Tam te zalije, opere in ko vdihneš naravnost omami…omami te voda…mmmm tako je bilo tejle Vodopivčevi gospodični, ki pa se sedaj že sprehaja po ulicah Rio de Jainera..danes smo prispeli..smo v stanovanju v južnem delu Ria, nekaj ulic od Cobacabane,famozne plaže..jutri zjutraj zajadram tja…komaj čakam, tako komaj, da mislim, da ne bom mogla zaspati!!!!!mislim!!!! A kdo ve!! Ti???nop…ali pač..kdo kaj ve in kdo kaj ne ve, ni več v mojem slogu, spraševati!
Ali ste vedeli, da imajo domorodci Avstralije(amborgini) skupen spomin..po Melchizedkovi teoriji in m nogih drugih smo sedaj na drugem levelu zavesti in kmalu bomo popolnoma v tretjem, kar naj bi bilo povezano z datumom 12.12.2012. Aborgini so v prvem levelu.
Ta delitev je vidna v DNA zasnovi. oni imajo 42 in še dva dodatna kromosoma, sami pa 44 +2, potem ti leveli rastejo, kakor raste otrok v odraslega, a na Zemlji naj bi jih dočakali le tri..jaja, zanimivo!!!
In ti leveli se usedajo v spomin, ki ima na prvi ravni skupnega..naprimer, če se Aborigenu kjer koli na svetu kaj zgodi, imajo drugi, isti njemu, torej Aborgini, kjerkoli že so, vstop v ta spomin, ki je popolnoma foto , 3d.
Mi na drugem levelu, pa imamo odcepljenega od celote in deluje le v nas, za nas…no, kaj več preberite, poizvejte sami ali vprašajte…glede teh tem sem še malo zadržana, ker se info še nabira. sem pa popolnoma navdušena glede dvignjenosti nad določena vprašanja, ki mi jih je dalo razumevanje živeljenja ali bolje vpogled v vsebino preko Wačume(medicina, kaktus). In potem se prebrane informacije po takšnih izkušnjah obnašajo kakor ključi, ki odpirajo različna vrata v tvoji glavi, srcu, ćakrah, vibracijah..v tvoji zemeljski vibraciji….brrrr…kjer se igra distanca med vibracijami 7.23cm..kaj znano?!Ah…ko se usede delim podrobneje z vami..tu so le drobtinice drobtinic..
A kaj življenje vam res je?!?!
Hm…jaja…to bi lahko bila ena lepa igra dodelanih iluzij-resnic!!!
Se gre kdo igrati?!?!?

kamlu spet, cmok
sreeeeeečneeee praznike in velikooooooooooooo daril od BOŽIČKA in DEDKA MRAZA!!!! juhuuuuuu

rada vas imam. in vas stiskam, vsak ddddddan!!!! brez jecljanja..stiskam vsak dan!

X w Y

Bila je temna noc.. Tako se je vsaj zacela. Kakor temna posusena kri je trdo stal nocni obroc okoli ceste in se spremenil v tunel preden sem zaprla oci in skoraj zaspala.

Bil je podoben obcutek kot pri prostem padu iz letala, le krajsi in v presledkih.
BUF, PAF; SKLJOPC, BUM!!! Ni bilo konca, metalo nas je na vse strani. Ko sem odprla oci, sem se samo zacela z vsemi 4 oklepati sedeza pred menoj, nekako zasidrala noge. Stvari, torbe, deke so letele cez glavo, krik se je razlegal in ropot.
A v naslednjem hipu je za cas postalo vse popolnoma tiho. Tisina in bum bum nabijanje srca, brizganje adrenalina in potem rjovec kRIIIIIIK , KRIK mam in zen…Poberem se iz stola, skocim proti zenski, ki je v kupu dek na sebi lezala na tleh in iskala svojega dojencka…Najde ga, pomagam ji ga izviti, ga pridrzim, da ona jokajoce: MI BEBEEEE!!! vstane in ze je ni bilo vec v moji realnosti. Oglasil se je drug alarm, EN OTRO LADO in se vec zmedenih glasov, tokrat moski. Vsi smo morali na zgornjo stran.
Opazila sem Sacija in Chakiro, ki sta brez besed, s pogledom se vedno skozi okno zacela plezati proti sredini in se mene potisnila proti drugi polovici..Vprasam kaj je?!?! GRemo!!! Chakira samo doda, da moramo biti pri miru..ko obstojimo zacutimo vsi..avtobus se ziba.. Nisem ugotovila sploh, da smo bili nagnjeni nad hudourno ledeno reko, tu visoko v gorovju, kjer pesniki slikajo to magicnost kako se gore ljubijo z nebom in tu v Andih je res slika omamna in misticna..a ta trenutek niti prizgane zvezde na nebu niso obudile mali crvicek romantike v telesu.
Sok je divjal, lacen sok prezivetja…
Kri je vrela pod mozgani, a duh je hladil in odstavil cajnik kaosa iz te peci in me ohrabril, da sem pograbila nujne stvari(smesno ,a med njimi je najprej bila torba z racunalnikom in knjigami in zvezki), potem sem odprla okno in bila pripravljena na plezanje..naj pomirim, da smo v tem trenutku vsi bili bolj ali manj stojeci ob strani in pripravljeni na izhod, le prekleta vrata so bila stisnjena ena k drugim in niso dale glasu odpiranja od sebe.
Soferja so videli kako jo je popihal, drugi pa v vedno glasnejse spodbujanje naj se odprejo vrata!!! Naj nekdo pomaga!! Klicali smo, naj razbijejo okna tisti, ki imajo te razbijalce blizu. Ker ni bilo nic, sem sama bila napol stegnjena cez okno in pripravljena da probam iz zunanje strani..a so me potegnili nazaj, ces, vrata so odprta.. bili smo v vrsti en za drugim, mamam in otrokom smo dali prednost, mi trije smo se izgubili, kot zensko so me porinili naprej in strbunknila sem skozi vrata na travo. Splezala brez enega cevlja do ceste in tam pocakala na Sachija in Cakiro. Priplezala sta.
Prisel je sok, avtobus razbit spredaj in najboj sokanto, kako je visel nad divjo , pluskajoco reko.

Race so zacele s svojimi paritvenimi klici in leti..nad glavami se je sidral spomin z njimi…gnezdo novih spoznanj in razmisljanj je dosegel svoj razcvet. Vsak je bil v svojem kotu, vsak v svojem varnem kotu v sebi, ko se sepet razplemeni in dospe do usesa. Razberem, da je neka mrtva zenska. Zacnem sprasevati kje in mi povedo, vendar nihce ni bil siguren, ali zivi ali ne.. Ni mi dalo mira, ce bi bila sama tam bi zelela, da me kdo pògleda.. Splezam nazaj v bus in se po vseh 4 priplazim nad njo. Bila je obsijana s cisto nezno svetlobo svita..dovolj mocnega, da sem videla rahlo priprte oci in izpod vek .. solze..
pogoltnila sem slino, vdihnila, ko je spreletel srh in neznan obcutek skozi moje poznano polje..Vseeno sem pustila, da je roka sla do njenega vratu in iskala utrip, a nic…rahlo sem obrnila glavo, da bi lahko bolje dosegla, ko se je iz njenih ust ulila gosta kri..
Potem sem tipala zapestje in nic…obstala sem tam , sklonjena nad njo, Sachi je klical Nina, Cakira enako, sama sem ju odrivala iz glave, vse glasove in dognala, mrtva je.
In sem jo zacutila, prisezem, ..bilo je kot bi zacutila duso te mlade zenske,, katere telo je lezalo tu uklesceno, v vseh barvah, ki jih malajo na koledarje in pod njih podpisujejo mistiko inkov…telo je lezalo samo…prazno…ni je pospremil glas vse bo ok, nic ni hudega, ne skrbi…nikomur ni mogla povedati zadnjih besed, le solze je lahko izvila iz oci..edino kar je premogla..solzi..

In ce bi ne minilo 10 dni od te nesrece bi verjetno zakljucek bil popolnoma drugacen kakor sledi. Namrec resnica vsemu hudemu je, da sem tisti trenutek stopila v svojo dragocenost. Njena izguba se je spremenila v pridobitev meni novega obraza, na mojem telesu, ki je morda bolj lebdec kakor krvav. Nova vprasanja in spoznanja so pod koraki in misli o navezanosti na karkoli tukaj in sedaj ima visjo vpoglednost.

Naj bo dovolj. Nauk ce te krila optimizma in vere nesejo dovolj, je, kakor zgodba o biseru. Bolec kamen mladi rebrasti skoljki nekje globoko v oceanskem morju,je biser mladi zenski nekje na kopnem.

Se enkrat POGUM za tu in sedaj!!

Mwa

Bolivija,Argentina..

Dan je zavriskal v trebuhu tik po svitu in zajecljal besede komaj razumljive omamnemu mozgu: CAS JE!!!!, CAS JE , DA GRES!!!. Se usedem na rob postelje, leva veka se vedno v poljubu z obrazom, pomanen vanjo levi prst, da se odpre in obstremim, zasanjano upirjena v zid, kler so bingljale v sibkem vetrinem pihu skozi spranjo okna dve cunfkasti vrvici, v barvah Peru.ja.

 Ulezem se nazaj v posteljo, se toplo in jasno  vabljivo, naj se malo podremam.

Bila sm prepricana, da sem slisala nek glas, besede, ki so me predramile. Saj ni mozno, da sem le sanjala, kako sonce govori mi. Ne!!
Telo je leno, ulezeno, pokrito in skrceno. Trebusne zivalce, ki bingljetajo, nevidne, a cutne so spet zacele kraval in prizgale vse alarme. Zravnam telo v lezecem polozaju in z zaprtimi ocmi opazujem , kako se pretaka energija od cakre do cakre, zaceto pri stopalih od koder ima ogenj zivljenja vhod in pri drugem, na kroni glave, drugega. In se vali ognjena krogla s svojimi kraki po tunelu, po tubi speljani zadaj po hrbtenici. Odpira in me hrani. Napolnjena sem bila v dobri uri, tako, da so odprte oci skoraj prebile stene in me odnesle skozi zrak preko gora na plazo, pa potem zavile 90 sopinj gor in skozi ozvezdje odpeljale v drugo domenzijo..

Bilo je jasno. MORAM ITI!

Delo , ki sem ga imela cast opravljati v Cuscu se je po dobrem mesecu vodenja zazdel ,kakor celo zivljenje. Skrivnosti so bile odprte, cemu sem pristala tu, nauk je bil razpeljan na vrv in pripet z barvnimi kljukicami pred intelektom in srcem. Bila sem pomirjena, vznemirjena.

Zivljenje je postala prava slikanica. Slike prihajajo vedno nove in sama sem jih pobarvala v ljube barve. Zadnje case sem izbirala zive barve, smehljajoce in vesele.
USPELO MI JE!!! Je bil zadovljen tudi ego, ki ni krical. Ponosno je vzkliknil, brez , da bi zmotil ali preglasil kogarkoli iz svojega udobnega naslonjaca, kjer redno spremlja zivljenje iz vseh cutov in se uci. POstal je pameten in srcen. Uspelo NAM je, je ponovil popravljeno!! Kot bi zardel je obrisal oci s palcem in nadaljeval z opazovanjem, kot da se nic ni zgodilo.

Ta dan v sluzbi je bil nemiren. Bil je obicajen deloven dan, vse sem postorila kot ponavadi,mmm (vedno malo drugace ), okrasila zunaj mizo, cvetje, napisala table z novimi svezimi povabili, naj pridejo na happy hour, ki smo jo obrnili v happy night, svezina koktejlov v vonju sadne sise in udarci zivo igrane sambe, salse z rock strastjo…Ljudje so se zaceli kopiciti, meni je zmanjkovalo zraka.

Sla sem do Sacija med pauzo in mu povedala, da moram iti. Da sem dobila idejo iti z njim in Chakiro proti braziliji., Ni pomembno kam, moram le na pot, moram pisati, moram v naslednjo izkusnjo. Potovati brez vsega in biti samostojna brez sistemske sigurnosti!!

Sla sem nazaj v sluzbo in govorila s sefico, da cez en mesec grem. Pogledala me je debelo, ZAKAJ?!?! Ce ni dovolj denarja… in sem rekla, da moram dokoncati po kar sem prisla sem v prvem planu. Razumela me je. Sr. Maria je ena posebna zenska, mati 5 otrok, samohranilka, ki ima oci hudicevega angela. Ima srce slona in ambicionznost hijene. Vmes je vse . In ti diktiras njen odnos do sebe. Midve sva se odlicno razumeli.

Vmes cas in negotovosti in vprasanja, cemu, ko se mi je tu vse poklopilo. A sedaj po nekaj dneh potovanja razumem, vse se bolj.

Torej sedaj vas pozdravljam iz Argentine. Nastanjeni smo pri prijateljih od Sachija in Chekire v Plati, uro severno zahodno od Buenas Airesa. Mesto disi, kakor je topel obcutek doma, tu. Obstaja mocna podobnost med meni domacimi kraji, navadami, trgovinami, arhitekturo, da me greje domacnost Slovenije. Samo potice mi manjka.

Bolivija. Kot narava je zalostna in posusena. Revnost se kristali iz trave, ceste in ljudi. Neprijaznost se naveze na jezik in hitro bruhne jezlavost in nesramnost iz njih. Brez pravega vzroka je bila moja izkusnja tam zalostna. Otozna. Pa smo vseeno sijali z njimi in v Copacabani nasli najsocnejsi del Bolivije, ki je prelep.  Jezero TITIKAKA je zgodba zase, je odmev davnine, kamor so zgodovinski viri uperili zacetke samega clovestva. Sumerci so pisali zgodbe o Lamurih , ki so se od tu preselili proti Mehiki in drugod. Knjiga Drunvalo Melchizedek-a= The Ancient Secret Of The Flower Of Life , je izjemno potovanje domisljije, z moznostmni, ki jih omejuje le ona in potem se inspiritivno sprevrze v resnico..aj..priporocam, da odpre ventile!!!

Torej Jezero Titikaka se priporoca iz moje strani, otoka Sonce in LUna z rusevinami in energijo, ki jo zacuti vsak.
Potem je sla pot namesto po alfaltu po kamniti ozki stezi par sto kilometrov, dokler se ni zasijala meja z Argentino in drugacna urejenost, drugacen, meni bolj poznam sistem. sE vedno pridih latina, a vendar popolnoma drug svet. Oblek, hrane, vonja, okusa, drze in navad!
brrrrrrrrr..sprememba plana..moram naprej v akcijo in pravtako menim, da pisanje naj ne bo predolgo..Torej naj mi ta izgovor sluzi in elegantno poslovi!!

Sibam se pred temo na kolo in v center…Uzivajte..!!! Ni druge!! Jamranje ali uzivanje…minuto za minuto, dan za dnem, leto za letom…a zacnimo z mislijo. Tam se nas uzitek zares zacne!! Torej najdi dobro misel, ti izbiras. Ena dobra misel, pripelje eno dobro dejanje.

Cmok in POGUM!!!